fbpx
Bioaktivne snovi (hormoni) v materinem mleku: pregled literature

Bioaktivne snovi (hormoni) v materinem mleku: pregled literature

Strokovni članek avtorja doc. dr. Evgena Benedika. Članek je napisan na temo bioaktivnih snovi (hormonov) v materinem mleku. Napisan je na podlagi pregleda že obstoječe literature.

Izvleček

Uvod: Koncept »prehranskega programiranja« je pripeljal do spoznanja, da ima prehrana v prvih 1000 dneh zelo pomemben in dolgoročen vpliv na zdravje. Vpliv sega v odraslo dobo.

Razprava: Obstaja povezava med vzorcem zgodnje rasti otroka ter pojavom presnovnih bolezni pri odraslih, kot so debelost, diabetes tipa 2, hipertenzija in kardiovaskularne bolezni. Debelost je najpogostejša presnovna bolezen, katere incidenca narašča po vsem svetu. Prehrana v zgodnjem otroštvu ima pomembno vlogo pri razvoju debelosti v odrasli dobi.

Sklepi: Materino mleko je najbolj naravna in idealna hrana za otroka. Poleg tega se dojenje povezuje z manjšim tveganjem za debelost, kot hranjenje s formulo. Materino mleko vsebuje bioaktivne sestavine, kot so leptin, adiponektin in grelin, ki so vključene v regulacijo vnosa hrane in s tem povezano energijsko bilanco telesa. Ti biološki dejavniki lahko vplivajo na rast otroka. V tem preglednem članku razpravljamo o bioaktivnih dejavnikih materinega mleka in njihovih morebitnih zaščitnih učinkih na preprečevanje debelosti.

Ključne besede: dojenje, debelost, bioaktivni dejavniki, hormoni.

Uvod

Debelost velja za eno najpogostejših nenalezljivih kronični bolezni sodobnega časa, ki ima za posledico pridružene različne druge bolezni, predvsem pogoste sladkorno bolezen tipa 2 in srčno-žilna obolenja (1). Glavni vzrok za pojav takšnega stanja je predvsem neravnovesje med vnosom energije in njeno porabo, torej med energijsko vrednostjo hrane, ki jo posameznik zaužije, ter stopnjo njegove fizične aktivnosti, za katero bi pridobljeno energijo porabil. Dinamika tega neravnovesja je zapletena, še posebno dinamika regulacije apetita (2). Prehrana v zgodnjem otroštvu je ključnega pomena za razvoj debelosti v odrasli dobi, kar sodi v koncept “Prehranskega programiranja” (3, 4). Vendar pa mehanizmi, ki povezujejo vpliv prehrane z dolgo-ročnim tveganjem za pojav debelost, niso dobro poznani. Več sistematičnih pregledov literature je dokazalo zaščitni učinek materinega mleka proti pojavu debelosti in drugim presnovnim boleznim (5, 6). Dojenje ima pomembno vlogo pri “prehranskem programiranju”. Materino mleko je vir različnih bioaktivnih rastnih dejavnikov kot so leptin, adiponektin, grelin, rezistin in obestatin, ki so vključeni v regulacijo apetita in regulacijo energijske bilance telesa (7, 8).

V tem preglednem članku bomo podrobneje spoznali bioaktivne dejavnike materinega mleka in njihove potencialne zaščitne učinke zoper pojav debelosti.

Razprava

Dojenje in debelost

Pospešena faza rasti v zgodnjem ponatalnem obdobju, še posebno v prvih treh mesecih, je povezana z nastajanjem večjega števila adipocitov, kar hkrati predstavlja povečan odstotek telesne maščobne mase, večje kopičenje centralnega maščevja, povečane odpornosti na inzulin ter posledično povečano tveganje za pojav presnovnega sindroma (debelost, diabetes tipa 2, srčno-žilna obolenja, ipd.) (9, 10). Otroci, hranjeni z mlečno formulo, hitreje pridobivajo na telesni masi glede na otroke, ki so dojeni oziroma hranjeni z materinim mlekom. Predlagane so bile različne hipoteze, ki bi pojasnile, kako dojenje ščiti pred hitrejšim pridobivanjem telesne mase in s tem proti razvoju debelosti kasneje v življenju (11). Dojeni dojenčki lahko sami nadzorujejo količino mleka, ki jo popijejo, zato se verjetno lažje naučijo samoregulirati vnos energije, kot dojenčki, hranjeni z mlečno formulo (12). Poleg tega je sestava hranil med materinim mlekom in mlečno formulo različna, kar tudi predstavlja pomemben dejavnik, ki lahko poveča tveganje za pojav debelosti kasneje v življenju. Baker in sod. (13) so ugotovili, da so indeks telesne mase matere pred nosečnostjo, trajanje dojenja in čas pričetka uvajanja goste hrane prav tako povezani s pridobivanjem telesne mase dojenčka od rojstva do dopolnjenega prvega leta starosti. Zaščitno vlogo materinega mleka je mogoče pripisati ne le hranilni sestavi materinega mleka, ampak tudi številnim bioaktivnim dejavni-kom, ki se nahajajo v materinem mleku. Med bioaktivne dejavnike sodijo leptin, adiponektin in grelin, ki nadzorujejo porabo hranil, ščitijo dojenčke pred patogeni, poleg tega pa vplivajo na različne presnovne poti v telesu (14).

Hormoni v materinem mleku

I. Leptin: Leptin proizvajajo tudi epitelne celice mlečne žleze. Spodbuja tek in zmanjšuje občutek lakote (15). Koncentracija leptina je najvišja v kolostrumu, sledi prehodno mleko, najmanjša koncentracija leptina pa je v zrelem materinem mleku oziroma se koncentracija začne še dodatno zmanjševati po 180 dneh dojenja (16). Schuster s sod. in Fields s sod. (17, 18) so dokazali, da je koncentracija leptina v materinem mleku pozitivno povezana s koncentracijo leptina v njenem krvnem obtoku. Na koncentracijo leptina pri mami vpliva njen indeks telesne mase, namreč višji ko je indeks telesne mase, višja je koncentracija leptina v njenem krvnem obtoku in posledično tudi v njenem mleku. Iz tega raziskovalci sklepajo, da so dojenčki mater s prekomerno telesno maso izpostavljeni večjim količinam leptina, kot dojenčki mater z normalno telesno maso. Čeprav mehanizmi še niso popolnoma raziskani, imajo dojenčki, ki so hranjeni z materinim mlekom, v krvnem obtoku višje koncentracije leptina, kot otroci, ki so hranjeni z mlečno formulo (19). Verjetno ravno leptin iz materinega mleka dojenčku pomaga regulirati apetit in dolgoročno vpliva na energetsko bilanco in uravnavanje njegove telesne mase.

II. Adiponektin: Pri ljudeh adiponektin uravnava presnovo maščob in glukoze, izboljša občutljivost na inzulin in zavira nastajanje glukoze v jetrih. Sinteza omenjenega hormona je obratno povezana s stopnjo zamaščenosti organizma (8, 22). Leta 2006 so prvič potrdili prisotnost adiponektina v materinem mleku, ki je znatno višja od koncentracije leptina, se pa prav tako zmanjšuje s trajanjem laktacije (23). Raven adiponektina v materinem mleku je pozitivno povezana s koncentracijo adiponektina v krvnem obtoku matere (14, 24). V študiji, v katero so bile vključene matere s prekomerno telesno maso, so ugotovili nizke vrednosti adiponektina v serumu, kljub temu pa je bila koncentracija adiponektina v kolostrumu visoka (26). Otroci, ki se rodijo materam s prekomerno telesno maso, imajo večje tveganje za pojav presnovnega sindroma. Dojenje ima zaščitno funkcijo.

III. Grelin: Grelin prav tako lahko proizvajajo epitelne celice mlečne žleze. Grelin vpliva na metabolizem glukoze, motiliteto prebavne cevi, izločanje želodčne kisline, na delovanje srčno-žilnega in imunskega sistema ter uravnava energijsko bilanco telesa (27, 28). Koncentracija grelina v materinem mleku se med dojenjem postopno povečuje, najmanj ga je v kolostrumu, največ v zrelem materinem mleku. (29, 30). Grelin vpliva tudi na pospešeno rast (“catch-up growth”) nedonošenih dojenčkov (31, 32). Savino in sod. (33) so v primerjavi z dojenimi opazili znatno višje koncentracije serumskega grelina pri otrocih, hranjenih z mlečno formulo. Otroci, ki so bili hranjeni z mlečno formulo, so prejeli večjo količino grelina, kar je verjetno posledica večjega apetita, kot ga imajo dojeni dojenčki, kar raziskovalci povezujejo s hitrejšim napredovanjem na telesni masi, kar lahko vpliva tudi na rast v otroštvu.

Drugi bioaktivni dejavniki, kot so rezistin, apein, obestatin, nesfatin-1, so prav tako lahko prisotni v materinem mleku. Te snovi naj bi prav tako regulirale apetit in presnovo, vendar pa je vloga teh bioaktivnih dejavnikov v materinem mleku na otroka še vedno malo raziskana (34, 35, 36).

Sklepi

Materino mleko vsebuje vsa potrebna hranila in bioaktivne dejavnike za zdrav razvoj dojenčka. Sestava materinega mleka se razlikuje glede na stopnjo laktacije in glede na prehranske potrebe dojenčka. To je prednost, ki je nima nobena mlečna formula.

Bioaktivni dejavniki predstavljajo pozitivno povezavo med dojenjem in zaščito dojenčka pred debelostjo v poznejšem življenju. Da bi bolje razumeli celotno ozadje delovanja bioaktivnih dejavnikov, bi bilo potrebno izpeljati dobro zastavljeno, dlje časa trajajočo kohortno študijo, v katero bi bilo vključenih dovolj preiskovancev.

Literatura

  1. Patel MS, Srinivasan M (2010) Metabolic programming due to alterations in nutrition in the immediate postnatal period. J Nutr 140(3): 658-661.
  2. Ross MG, Desai M (2014) Developmental programming of appetite/ satiety. Ann Nutr Metab 64(1): 36-44.
  3. Vickers MH (2014) Developmental programming and trans generational transmission of obesity. Ann Nutr Metab 64(1): 26-34.
  4. Plagemann A, Harder T (2005) Breast feeding and the risk of obesity and related metabolic diseases in the child. Metab Syndr Relat Disord 3(3): 222-232.
  5. Savino F, Liguori SA, Fissore MF, Oggero R (2010) Breast milk hormones and their protective effect on obesity. Int J Pediatr Endocrinol 2009(4): 327505.
  6. Vickers MH (2014) Developmental programming and trans generational transmission of obesity. Ann Nutr Metab 64(1): 26-34.
  7. Hawkes J, Bryan DL, Gibson R (2004) Cells from mature human milk are capable of cytokine production following in vitro stimulation. Adv Exp Med Biol 554: 467-470.
  8. Savino F, Liguori SA, Lupica MM (2010) Adipokines in breast milk and preterm infants. Early Hum Dev 86(Suppl 1): 77-80.
  9. Monteiro PO, Victora CG (2005) Rapid growth in infancy and childhood and obesity in later life – a systematic review. Obes Rev 6(2): 143-154.
  10. Baird J, Fisher D, Lucas P, Kleijnen J, Roberts H, et al. (2005) Being big or growing fast: systematic review of size and growth in infancy and later obesity. BMJ 331(7522): 929-931.
  11. Singhal A, Lanigan J (2007) Breastfeeding, early growth and later obesity. Obes Rev 8(suppl1): 51-54.
  12. Taveras EM, Scanlon KS, Birch L, Rifas-Shiman SL, Rich-Edwards JW, et al. (2004) Association of breastfeeding with maternal control of infant feeding at age 1 year. Pediatrics 114(5): e577-e583.
  13. Baker JL, Michaelsen KF, Rasmussen KM, Sørensen TI (2004) Maternal prepregnant body mass index, duration of breastfeeding and timing of complementary food introduction are associated with infant weight gain. Am J Clin Nutr 80(6): 1579-1588.
  14. Badillo-Suárez PA, Rodríguez-Cruz M, Nieves-Morales X (2017) Impact of Metabolic Hormones Secreted in Human Breast Milk on Nutritional Programming in Childhood Obesity. J Mammary Gland Biol Neoplasia 22(3): 171-191.
  15. de Graaf C, Blom WA, Smeets PA, Stafleu A, Hendriks HF (2004) Biomarkers of satiation and satiety. Am J Clin Nutr 79(6): 946-961.
  16. Ilcol YO, Hizli ZB, Ozkan T (2006) Leptin concentration in breast milk and its relationship to duration of lactation and hormonal status. Int Breastfeed J 1: 21.
  17. Schuster S, Hechler C, Gebauer C, KiessW, Kratzsch J (2011) Leptin in maternal serum and breast milk: association with infants’ body weight gain in a longitudinal study over 6 months of lactation. Pediatr Res 70(6): 633-637.
  18. Fields D, George B, Williams M, Whitaker K, Allison D, et al. (2017) Associations between human breast milk hormones and adipocytokines and infant growth and body composition in the first 6 months of life. Pediatr Obes 12(suppl1): 78-85.
  19. Houseknecht KL, McGuire MK, Portocarrero CP, McGuire MA, Beerman K (1997) Leptin is present in human milk and is related to maternal plasma leptin concentration and adiposity. Biochem Biophys Res Commun 240(3): 742-747.
  20. Dundar NO, Anal O, Dundar B, Ozkan H, Caliskan S, et al. (2005) Longitudinal investigation of the relationship between breast milk leptin levels and growth in breast-fed infants. J Pediatr Endocrinol Metab 18(2): 181-187.
  21. Han L, Li M, Yu X, Sun X, Wang D (2014) Assay of adiponectin, leptin, true insulin and ghrelin levels in preterm human milk, and its relationship with infants growth. Zhonghua Er Ke Za Zhi 52(7): 510-515.
  22. Perry B, Wang Y (2012) Appetite regulation and weight control: the role of gut hormone. Nutr Diabetes 2(1): e26.
  23. Martin LJ, Woo JG, Geraghty SR, Altaye M, Davidson BS, et al. (2006) Adiponectin is present in human milk and is associated with maternal factors. Am J Clin Nutr 83(5): 1106-1111.
  24. Newburg DS, Woo JG, Morrow AL (2010) Characteristics and potential functions of human milk adiponectin. J Pediatr 156(2 Suppl): S41-S46.
  25. Andreas N, Hyde M, Gale C, Parkinson J, Jeffries S, et al. (2014) Effect of Maternal Body Mass Index on Hormones in Breast Milk: A Systematic Review. Public Library Sci One 9(12): 1-25.
  26. Fujimori M, França EL, Morais TC, Fiorin V, de Abreu LC, et al. (2017) Cytokine and adipokine are biofactors can act in blood and colostrum of obese mothers. Biofactors 43(2): 243-250.
  27. Steculorum S, Collden G, Coupe B, Croizier S, Lockie S, et al. (2015) Neonatal ghrelin programs development of hypothalamic feeding circuits. J Clin Investig 125(2): 846-858.
  28. Hellstrom PM (2009) Faces of ghrelin-research for the 21st century. Neurogastroenterol Motil 21(1): 2-5.
  29. Kierson JA, Dimatteo DM, Locke RG, Mackley AB, Spear ML (2006) Ghrelin and cholecystokinin in term and preterm human breast milk. Acta Paediatr 95(8): 991-995.
  30. Ilcol YO, Hizli B (2007) Active and total ghrelin concentrations increase in breast milk during lactation. Acta Paediatr 96(11): 1632-1639.
  31. Cesur G, Ozguner F, Yilmaz N, Dundar B (2012) The relationship between ghrelin and adiponectin levels in breast milk and infant serum and growth of infants during early postnatal life. J Physiol Sci 62(3): 185- 190.
  32. Chiesa C, Osborn JF, Haass C, Natale F, Spinelli M, et al. (2008) Ghrelin, leptin, IGF-1, IGFBP-3, and insulin concentrations at birth: is there a relationship with fetal growth and neonatal anthropometry? Clin Chem 54(3): 550-558.
  33. Savino F, Petrucci E, Lupica MM, Nanni GE, Oggero R (2011) Assay of ghrelin concentration in infant formulas and breast milk. World J Gastroenterol 17(15): 1971-1975.
  34. Savino F, Fissore MF, Liguori SA, Oggero R (2009) Can hormones contained in mothers’ milk account for the beneficial effect of breast-feeding on obesity in children? Clin Endocrinol 71(6): 757-765.
  35. Catlı G, Olgaç Dündar N, Dündar BN (2014) Adipokines in breast milk: an update. J Clin Res Pediatr Endocrinol 6(4): 192-201.36.  Fei X, Meng M. Bioactive Factors in Breast Milk: The Impact on Nutritional Programming of Childhood Obesity. Biomed J Sci & Tech Res 1(7)- 2017

Avtor:

doc. dr. Evgen Benedik
doc. dr. Evgen Benedik
univ. dipl. inž. živ. tehnolog in klinični dietetik

Vam je objava všeč? Delite jo s prijatelji:

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email
Preberi še

Podobne nasvete

To spletno mesto uporablja piškotke

Piškotke uporabljamo, da bi izboljšali uporabniško izkušnjo. Z uporabo spletnega mesta soglašate, da jih lahko uporabljamo. Več informacij.