Kje doječe matere iščejo pomoč pri dojenju in kakšne nasvete dobijo?

Strokovni članek, ki ga je napisala avtorica pred. Cvetka Skale. Članek je napisan na temo kje doječe matere iščejo pomoč pri dojenju in kakšne nasvete dobijo.

Izvleček

Uvod: Pri ohranjanju dojenja v domačem okolju je bistveno, da so matere seznanjene z možnimi načini pomoči pri dojenju. Kakšne potrebe pri dojenju bosta imela mati in otrok in tudi kakšno vrsto in način pomoči bosta potrebovala, je mnogokrat težko napovedati in posploševati. Prav tako je težko vnaprej napovedovati koliko mater bo po porodu iskalo pomoč pri dojenju.

Metode dela: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi raziskovanja, metodi deskripcije. Uporabili smo tehniko anketiranja. Uporabili anketni vprašalnik, ki smo ga oblikovali na osnovi pregleda literature. Uporabili smo slučajni priročni vzorec uporabnic socialnega omrežja Facebook. Pravilno izpolnjenih in vrnjenih je bilo 58 anketnih vprašalnikov. Podatki so bili zbrani in obdelani s programom Microsoft Office Excel in SPSS.

Rezultati in sklep: Na podlagi raziskave smo ugotovili, da matere poznajo in iščejo pomoč pri dojenju. Ugotovili smo tudi, da v večini primerov dobijo pričakovano pomoč. Hkrati se je izkazalo, da včasih pričakovane podpore in pomoči pri dojenju ne dobijo pri zdravstvenih delavcih.

Zdravstveni delavci in svetovalci za dojenje, ki pomagajo in svetujejo doječim materam, morajo biti prepričani in prepričljivi zdravstveni vzgojitelji, dobro poznati proces dojenja in obvladati komunikacijo. Le tako bodo v pomoč materam.

Ključne besede: dojenje, pomoč pri dojenju, svetovalci za dojenje

Uvod

V poljudni in tudi strokovni literaturi, prav tako pa na splošno v naši kulturi, dojenje razumemo kot nekaj samoumevnega, s čimer naj matere pričnejo čim prej po porodu. Otroka »redno« pristavljajo, ga podojijo in otrok do naslednjega dojenja spi. V praksi pa v večini primerov ni tako. Številne matere potrebujejo pri dojenju podporo in dobre informacije, ki jim morajo biti vedno dostopne.

Pri ohranjanju dojenja v domačem okolju je bistveno, da so matere seznanjene z možnimi načini pomoči pri dojenju. Kakšne potrebe pri dojenju bosta imela mati in otrok in tudi kakšno vrsto in način pomoči bosta potrebovala, je mnogokrat težko napovedati in posploševati. Prav tako je težko vnaprej napovedovati koliko mater bo po porodu iskalo pomoč pri dojenju.

V Sloveniji je večina porodnišnic pridobila naziv »Novorojenčku prijazna porodnišnica«. Naziv pomeni, da ustanova pri delu upošteva listino »Deset korakov do uspešnega dojenja«. Deseti korak listine se nanaša na seznanitev mater z možnimi oblikami pomoči pri dojenju po odpustu iz porodnišnice (1). Torej bi matere morale vedeti, kje dobijo pomoč, kdaj in na kakšen način.

Izrednega pomena pa je, da so osebe, ki materi nudijo tovrstno pomoč, dovolj izobražene, resnični zagovorniki dojenja in sposobni primerne komunikacije z materami, ki so mnogokrat v veliki stiski. Kajti  svetovalke za dojenje materam ne le svetujejo, pogosto se izkaže, da je materi, ki pokliče zaradi težav pri dojenju, potrebno le prisluhniti, jo pomiriti, potolažiti, spodbuditi. Pogosto se med pogovorom izkaže tudi, da je bistvo problema povsem drugje (2).

Razmere v Sloveniji

V Sloveniji obstajajo oz. so na voljo različne oblike pomoči pri dojenju. Matere tako lahko:

1. Poiščejo pomoč pri svetovalkah IBCLC (International Board Certified Lactation Consultant), mednarodno potrjene svetovalke. Lastna izkušnja z dojenjem ni pogoj za pridobitev naziva. Pogoj za pristop k izpitu za pridobitev naziva pa je opravljeno določeno število praktičnih ur dela z doječimi materami. Gre za profil svetovalk za dojenje z edino mednarodno priznano certificirano kvalifikacijo na področju dojenja, ki ustreza magistrski ravni (3, 4, 5). Večinoma gre za zdravstvene delavce z medicinsko izobrazbo, kar pa ni nujno. Svetovalke so usposobljene za nudenje pomoči pri dojenju, predvsem v posebnih, zahtevnejših situacijah. Svetovalke za dojenje so zaveznice zdravnikov, sester, babic. Žal večina svetovalk IBCLC, zaposlenih v našem zdravstvu, primarno opravlja druge naloge in se ne posveča izključno dojenju. Raziskave so pokazale boljše rezultate pri dojenju, če so materam in dojenčkom na voljo storitve IBCLC-jev. Ameriški Center za obvladovanje in preprečevanje bolezni (CDC) število svetovalk IBCLC na tisoč živorojenih otrok uporablja kot kazalnik kakovosti na letni nacionalni ravni (6). V Sloveniji je trenutno 34 svetovalk IBCLC (7).
2. Poiščejo pomoč pri svetovalkah La Leche League Interna-tional (LLLI). Svetovalka LLL je lahko le mati, ki je sama dojila ali je v posebni situaciji dajala človeško mleko dojenčku. Vse svetovalke so najprej pripravnice oz. aplikantke, ki delajo ob mentorici. V tem času se naučijo osnovnega vodenja dojenja, kako poiskati splošne vire in informacije, kako poiskati vire za posebne zdravstvene situacije, osvojijo načine pravilnega posre-dovanja informacij ter dela z ljudmi (2). Imajo izobrazbo, dodatna znanja s področja dojenja in komunikacije, ki jo zahteva mednarodna organizacija LLLI, delujejo kot prostovoljke po principu pomoč mame – mami.
3. Poiščejo pomoč v podpornih skupinah za dojenje, katerih namen je nuditi podporo in pomoč vsem materam, ki želijo dojiti svoje otroke. Udeležba na srečanjih je brezplačna in omogoča dostop do natančnih in najnovejših informacij o dojenju ter seznanjanje in izmenjavo izkušenj z drugimi materami, ki so ali še dojijo svoje otroke, kar je lahko pomirjujoče in v pomoč. Podporne skupine lahko organizirajo porodnišnice z nazivom NPP ali druge zdravstvene ustanove z nazivom DPZU, organizirajo jih tudi v okviru LLL. Običajno potekajo v obliki rednih mesečnih srečanj, teme so okvirno vnaprej določene, vendar jih je možno prilagajati aktualnim problemom in dinamiki skupine (8).
4. Koristijo 24-urno telefonsko pomoč, ki bi jo naj nudile ustanove, ki podpirajo dojenje. Zagotavljale bi jo naj ustanove nosilke naziva NPP ali DPZU. Prednost te oblike pomoči je, da je dostopna ne glede na uro dneva. Slabost te oblike pomoči je lahko, da zdravstveni delavci, ki odgovarjajo na vprašanja doječih mater, nimajo vedno dovolj znanja s področja komunikacije in podpore dojenju.
5. Veliko doječih mamic se z vprašanji obrača tudi na druge doječe mamice, v različnih skupinah socialnih omrežij, kot npr. Facebook (FB), kjer je mogoče najti različne informacije in čustveno podporo, predvsem na osnovi osebnih izkušenj posameznih mater. V Sloveniji je precej aktivna FB skupina Dojiva.se. Tukaj gre predvsem za osebne izkušnje mater z dojenjem, zato so si lahko informacije in nasveti nasprotujoči.

Matere so tiste, ki se bodo odločile za dojenje in, če se bodo odločile tako, bodo tudi dojile. Zgodnje svetovanje in podpora pri dojenju sta bistvenega pomena za ohranjanje dojenja in ne sme se zgoditi, da bi se mati z vprašanjem in problemom ne imela na koga obrniti in prav zaradi tega je treba materam zagotoviti tudi stike z svetovalko za dojenje.

Metode

V obstoječi in dosegljivi literaturi s področja dojenja smo pregledali članke in poglavja, ki obravnavajo pomoč in svetovanje pri dojenju. Uporabili smo tako domačo kot tujo dosegljivo strokovno literaturo s tega področja in članke, ki so dostopni v tiskanih in drugih medijih (medmrežje) za strokovno in splošno javnost. Iskali smo glede na ključne besede “pomoč pri dojenju”.

Raziskavo smo izvedli s pomočjo anonimnega anketnega lista. Z njim smo ugotavljali poznavanje načinov in možnosti pomoči pri dojenju.

Anketni list je vseboval 14 vprašanj, vključno z demografskimi podatki. Na 2 vprašanji so anketiranke dopisale odgovor, vsa ostala vprašanja so bila zaprtega tipa. Na 8 vprašanj v anketnem listu so odgovarjale tako, da so ocenile posamezno trditev. Ocenjevale so na osnovi 5-stopenjske lestvice. Ocena 1 pomeni, da se s trditvijo nikakor ne strinjajo, 2 – da se s trditvijo ne strinjajo, 3 – da se delno strinjajo, 4 – da se strinjajo, in 5 – da se z zapisanim povsem strinjajo.

Anketo smo izvedli s pomočjo socialnega omrežja FB in sicer tako, da smo na FB strani Društva svetovalcev za laktacijo in dojenje Slovenije objavili anonimni anketni vprašalnik in prosili matere za sodelovanje.

Raziskava je potekala na slučajnem vzorcu mater, ki so se odzvale prošnji za sodelovanje. V raziskavo smo vključili pravilno izpolnjene anketne vprašalnike, ki smo jih prejeli v enem tednu. V tem času je bilo pravilno izpolnjenih 58 anketnih listov.

Vse sodelujoče v anketi so bile ženske, največ jih je sodilo v starostno skupino med 31 in 40 let, največ sodelujočih je imelo dokončano univerzitetno izobrazbo in večina je imela v času iskanja pomoči pri dojenju prvega otroka.

Rezultati

Rezultati ankete so predstavljeni po vprašanjih iz anketnega vprašalnika. Med vsemi materami, ki so sodelovale v raziskavi, jih je 49 ali 84 % odgovorilo, da so potrebovale pomoč pri dojenju, 16 % se jih je opredelilo, da pomoči niso potrebovale.

Na zastavljeno vprašanje, kdo jim je svetoval, ko so iskale pomoč, smo prejeli sledeče odgovore:

• svetovalka IBCLC, nekatere so dopisale ime svetovalke (9x),
• Dojiva.se (7x),
• prijateljice (5x),
• patronažna medicinska sestra (4x),
• osebje iz porodnišnice (4x),
• informacije so poiskale na spletu (4x),
• sorodniki (4x),
• literatura (3x),
• Društvo svetovalcev za laktacijo in dojenje Slovenije (2x),
• knjižica o dojenju (2x),
• knjiga 10P (2x),
• dula (1x),
• La Leche League Slovenija (1x),
• zasebna svetovalka (1x).

Sodelujoče v anketi smo prosili tudi za njihove predloge in mnenja. Prejeli smo sledeče odgovore:

• IBCLC svetovalke oz. svetovalci bi naj bili pravi naslov, tudi kadar bi matere poiskale pomoč pri pediatrih – torej tudi le te bolj vključiti oz. obvestiti o prednostih IBCLC svetovalk.
• Bodoče mamice je potrebno izobraževati o dojenju v času nosečnosti, uvesti uro dojenja že v Šoli za starše.
• Želela bi si več usposobljenih medicinskih sester v porodnišnici.
• Več pomoči pri dojenju v bolni-šnici, o dojenju v šoli za starše …
• Meni so zelo pomagale osebe, na katere sem se sama obrnila. Tiste, katerih služba naj bi zajemala tudi pomoč pri dojenju, pa ne, npr. patronažna je bila povsem neuporabna (“če bo zvečer jokal in bo siten, mu kar dajte flaško …”). Prav tako tudi sestre na neonatalnem oddelku ne (seveda je bilo nekaj izjem). Tri z znanjem in sočutjem, in ena, ki je bila hladna in povsem neprimerna za to delovno mesto (“nimate mleka, pač ne boste dojili …”), in to 8 ur po porodu. Če ne bi bilo svetovalke IBCLC, moje trme, FB skupine Dojiva.se, gotovo ne bi dojila. Tudi splošni zdravniki nimajo pojma o dojenju. Gotovo ne gre tu za značaj ljudi (ok, sočutja se ne da naučiti), pač pa za formalni izobraževalni sistem, kjer dojenje skoraj ni omenjeno in posledično zdravstveni delavci nimajo znanja. Tako lahko kakšno mamo (sploh morda manj samozavestno, ki nima podpore partnerja) in se sama ne angažira za iskanje informacij o dojenju, hitro prepričajo, da nima mleka, da predolgo doji, da bo otroka scartala… Jaz pri svojem sinu vidim, kako sam lepo v svojem ritmu regulira dojenje. In kako mu to kvečjemu daje občutek varnosti in zdrave navezanosti, da lahko gre pogumno raziskovat ta širni svet.
• Vem, da se sestre na porodnih oddelkih izobražujejo, a predajajo zastarelo znanje! Dobro bi bilo preveriti njihovo usposobljenost v praksi. Od njih nisem dobila procenta pomoči, pa sem prvič rodila.
• Strokovnjaki za dojenje bi morali biti prisotni in na voljo materam že v porodnišnici, saj nekatere sestre tam preprosto nimajo dovolj znanja o tej temi. So sicer dobre sestre in se trudijo, a včasih zaradi svojega neznanja na področju dojenja, materam svetujejo narobe in jih s tem prestrašijo oz. omejijo.
• Babice v porodnišnici x bi opozorila, da bi bilo več učinka njihovih usmeritev pri dojenju, če bi ubrale bolj suportiven, prijazen in ne pokroviteljski pristop.
• V porodnišnici bi vsaki prvorodki morali izdatno pomagati (ne samo biti na voljo, ampak redno obiskovati doječo mater pri vsakem podoju) v prvem dnevu pristavljanja, pa tudi pozorno spremljati v vseh naslednjih do odpusta. Ob odpustu pa jo opremiti s konkretnimi napotki glede na njeno situacijo donošenosti otroka in stanja prsi in tudi s prikazom, kako ravnati ob bolečih bradavicah, ob pojavu mastitisa, kdaj je primerna uporaba suplemeterja, kdaj, koliko, zakaj in kako si črpati mleko. Le tako bi po mojem mnenju opravili poslanstvo in nudili pravo podporo, ki jo potrebuje prvorodka in tudi vse ostale doječe ženske, saj je vsak otrok poglavje zase.
• Velikokrat se širijo neresnice kot: imate velikega otroka ne morete ga dojiti, ginekologinja mi je zatrdila da moj otrok ne bo dojen, rojen je bil s 4 kg. Premalo se poudarja kako pomembna je črpalka za začetek dojenja, pri tistih ki imajo na začetku težave … (pri nas je bil otrok en teden na pediatriji in ni bil zainteresiran za dojenje). Jaz sem prvi mesec cele dni samo črpala in dojila. Patronažna pa mi je zadnji dan rekla, da je bila ves čas prepričana da mi ne bo uspelo. Najbolj pa sem bila razočarana ker so na pediatriji moje mleko proč zlivali in mu dajali adaptirano.
• Poenotenje stroke! Dojenje je včasih odvisno tudi od tega, kdo je tvoj sogovornik/svetovalec ob težavi.
• Sistemsko organizirati pomoč pri dojenju.
• Sama sem mnenja, da je kakšen nasvet takoj po rojstvu sploh prvega otroka nujno potreben. Mogoče bi bilo dobro, da bi bodoče mamice že pred porodom obiskale svetovalko za dojenje in bi bilo to vključeno v nek program.
• V porodnišnici bi morali več časa nameniti prvorodkam in jih natančno usmeriti in pomagati pri prvih korakih dojenja.
• Menim, da je največji problem v tem, da marsikatera ženka ne ve, da se lahko pri dojenju obrne na pomoč k svetovalki in prehitro obupa nad dojenjem. Problem je tudi v tem, da so večinoma svetovalke, za katere izveš preko FB in drugih oglasnikov plačljive in marsikateri lahko predstavlja to problem. Za svetovalke, ki so pripravljene nuditi pomoč brezplačno pa tako kot sem omenila, marsikatera ne ve.
• Najbolje bi bilo, če bi bile svetovalke za dojenje v porodnišnicah in, če bi skupaj s patronažno sestro obiskovale mamice na domu. V porodnišnicah sestre na oddelku enostavno nimajo toliko časa, kot bi ga želele posvetit mamicam ob dojenju. Nekatere patronažne sestre pa nimajo kakovostnega znanja o dojenju, kar lahko mamico v prvih dneh hitro zapelje na pot stekleničk. Tudi sama sem bila na tem pri prvem otroku.
• Potrebno bi bilo izobraziti strokovne delavce o dojenju.
• Izobraziti pediatre, sestre v porodnišnici o dojenju.

Razprava

Čeprav je dojenje naraven proces, se mnogokrat lahko pojavijo težave, vprašanja ali dvomi. Že dolgo je namreč znano, da ni dovolj samo ponavljati, da je dojenje najboljše. Matere potrebujejo pri dojenju podporo in pomoč ter dobre informacije, ki jim morajo biti vedno dostopne. 

Da je res tako, ugotavljamo tudi v raziskavi, kjer je 84 % mater navedlo, da so potrebovale in iskale pomoč pri dojenju. Ugotovili smo tudi, da so materam nasveti in pomoč pomagali. Trditve, s katerimi smo skušali ugotoviti njihovo zadovoljstvo, so ocenjevale z visoko povprečno vrednostjo. Tako so trditev: »Dobila sem strokovne odgovore na moja vprašanja«, ocenile s povprečno vrednostjo 4,4 in trditev: »Pomagali so mi pri reševanju težav«, s 4,3. Isto je ugotavljala Dolerjeva (9), ki je leta 2009 raziskovala profesionalno in laično podporo dojenju. Tudi ona navaja, da je bila večina mater, ki so sodelovale v raziskavi, zadovoljna s pomočjo oz. odgovorom na zastavljeno vprašanje.

Matere so navajale različne vire, kjer so dobile pomoč. Le ti so se skladali s tem, kar smo sami ugotovili glede pomoči pri dojenju, ko smo le to iskali s pomočjo spleta. Iskale so tako strokovno kot tudi laično pomoč. Pravzaprav celo v večji meri laično, kot strokovno. Pri Dolerjevi 2009 (9) so bili rezultati drugačni. Takrat je največ anketiranih iskalo pomoč pri zdravstvenih delavcih.

Kaj se je v tem času spremenilo, da matere ne iščejo več pomoči v večini primerov pri zdravstvenih delavcih? Zdravstvene ustanove še vedno nudijo pomoč. Verjetno je nabor ostale vrste pomoči večji kot je bil leta 2009. Ali pa so morda pričakovanja mater drugačna? V raziskavi so matere navajale, da mnogokrat od zdravstvenih delavcev niso dobile pričakovane podpore in pomoči.

Res je, da v Sloveniji nimamo enotno določenega izobraževanja s področja dojenja za zdravstvene delavce v času njihovega formalnega izobraževanja. Res je pa tudi, da bi se naj vso zdravstveno osebje v ustanovah, ki so nosilke naziva NPP ali pa DPZU, dodatno izobrazilo o dojenju. Kje je torej razlog, da matere ne dobijo pričakovane podpore in pomoči? Nekatere matere so bile mnenja, da osebe, ki pomoč nudijo, niso dovolj izobražene za nudenje kakovostne pomoči pri dojenju. In s povprečno vrednostjo 3,9 so ocenile trditev: »Potreben bi bil nadzor nad izvajalci nudenja pomoči pri dojenju«.

Profil svetovalcev za dojenje, nad katerimi se dejansko izvaja nadzor, so IBCLC svetovalci, ki se morajo redno izobraževati in nadgrajevati znanje o dojenju. Vsi IBCLC-ji imajo licenco, ki je veljavna pet let, obnovijo jo lahko s kreditnimi točkami, po 10 letih pa s ponovnim izpitom.

Tudi v tej raziskavi se je pokazalo, da je starost mater ob porodu vedno višja. Največ sodelujočih je bilo v starostni skupini med 31 in 40 let. Tudi njihova izobrazba je vedno višja, največ sodelujočih je imelo univerzitetno izobrazbo. Morda je tudi to razlog, da so njihova pričakovanja drugačna. Res pa je tudi, da kadar mati poišče pomoč v zvezi z dojenjem, se mnogokrat izkaže, da ne potrebuje nasveta, temveč od strokovnih delavcev pričakuje le, da ji prisluhnejo, jo pomirijo, potolažijo in spodbudijo. To se je potrdilo tudi v raziskavi, saj je večina mater navajala, da je oseba, ki jim je pomagala, razumela njihovo stisko.

Vse to govori v prid temu, da izobraževanja o dojenju nikoli ni preveč in da bi to izobraževanje moralo biti kontinuirano organizirano za vse, ki delajo z doječimi materami. V Sloveniji je to na voljo. Vendar pa tako za delodajalce kot tudi za zaposlene v večini primerov velja, da je dovolj iti enkrat. In verjetno bi bilo dobro, da bi se morda znanja in kompetence vseh, ki delajo z doječimi materami, začela preverjati (10).

Ugotovili smo, da veliko mater pozna IBCLC svetovalce in da išče pomoč pri njih. Naziv IBCLC in izobraževanje za naziv je opredeljeno tudi v evropskem dokumentu: »Protection, promotion and support of breastfeeding in Europe: a blueprint for action«, ki je bil sprejet v Luxemburgu leta 2004 (5). V Sloveniji je že vrsto let organizirano izobraževanje, kjer udeleženci pridobijo znanja, ki so jim v pomoč pri opravljanju izpita za pridobitev naziva. Žal se teh izobraževanj v večini primerov udeležujejo medicinske sestre in babice (11). To so navajale tudi matere, ki so sodelovale v raziskavi, in sicer, da včasih pri pediatru ne dobijo dovolj podpore za dojenje.

Sklep

Zdravstveni delavci in svetovalci za dojenje, ki pomagajo in svetujejo doječim materam, morajo biti prepričani in prepričljivi zdravstveni vzgojitelji, dobro poznati proces dojenja in obvladati komunikacijo, da bodo znali materam pomagati in dobro svetovati, da bodo zaupale same sebi in verjele, da je njihovega mleka dovolj in da je najboljše za njihovega otroka.

Zdravstveni delavci bi naj bili tisti, ki jim ljudje zaupajo. Zato je prav, da v dvomih vzamejo v roke sodobno literaturo. Le na tak način bodo lahko v pomoč materam. Zavedati se morajo, da znanje, ki so ga pridobili med šolanjem, ne zadošča za vse življenje.

Vendar to vselej ni lahko. Zdravstveni delavci so vedno bolj obremenjeni na delovnih mestih, pričakovanja bolnikov so velika, zahteve delovnih mest vedno večje, število zaposlenih pa ostaja enako, če ne celo nižje. Vedno manj je tudi sredstev, ki so namenjena izobraževanju. Zato je prav, da sledimo načelu, da do cilja mnogokrat vodijo majhni koraki in sodelovanje z vsemi, ki materam pomagajo pri dojenju.

Predvsem pa zavedanje, da svetovalci IBCLC počasi postajajo pomemben člen pri preoblikovanju zdravstvenega varstva na področju oskrbe nosečnic, doječih mater in njihovih otrok.

Hkrati bi morali vsi, ki pomagajo materam pri dojenju, sprejemati nove tehnologije, ki so posledica hitrega razvoja tehnologije in informatike. Video konference, stiki z mobilnimi telefoni in podobno ponujajo različne možnosti za podporo materam z novorojenci.