Dojenje in ekologija

“Ogrožanje dojenja je uničenje naravnega vira, zato ga je treba obravnavati v isti luči kot sečnjo v deževnih gozdovih ali prelov našega morja in rek.”

Andrew Radford, 1991

Izvleček

Dojenje je splošno sprejeto najboljši način hranjenja dojenčkov, kar poročajo raziskovalni članki iz razvitih držav. Še vedno niso doseženi vsi cilji, postavljeni v nacionalnih programih za izboljšanje odstotka doječih mater in podaljšanje trajanja dojenja. V kolikor je otrok hranjen izključno z nadomestki materinega mleka (formulo), je to povezano z večjimi stroški družine in se odraža tudi v sistemu zdravstvenega varstva.

V zadnjih 20 do 30 letih smo se začeli zavedati ekološke škode, ki jo naš skupni življenjski slog povzroča naši Zemlji. Ekološke prednosti dojenja v primerjavi z uporabo mlečne formule vključujejo zmanjšano onesnaževanje vode in zraka, boljšo rabo tal, zmanjšanje porabe energije in manj škodljivih vplivov zaradi proizvodnje in transporta. Proizvodnja stekleničk, cucljev in drugih pripomočkov za hranjenje prav tako porablja energijo in naravne vire. Ob tem nastanejo odpadki embalaže, čistil in vode.

Dojenje je verjetno najbolj spregledano sredstvo, ki pomembno prispeva k zdravju našega planeta. Materino mleko je proizvedeno in dobavljeno potrošniku brez uporabe drugih virov in ne ustvarja onesnaženja. Da bi dosegli zdravstvene, ekonomske in ekološke koristi, povezane z dojenjem, mora družba podpreti promocijo dojenje, kar zahteva koordinacijo programov dojenja za celotno državo.

Ključne besede: dojenje, mlečne formule, varovanje okolja

Uvod

Živimo v dobi preverjanja stroškov in ekonomske konkurence, kjer je vedno bolj pomembno obravnavati in analizirati podatke tudi glede finančnih učinkov dojenja in promoviranja dojenja. Veliko raziskav bo še potrebnih, toda dejstva nakazujejo, da promocija dojenja povrne znaten delež investicij vanjo. Tudi pri financiranju zdravstva bi morali upoštevati ta ekonomski učinek, oziroma dojenje obravnavati tudi kot ekonomsko kategorijo. V zdravstvu bi na stroške promocije dojenja lahko gledali kot na strošek, ki je potreben za doseganje določenega cilja. Jasno je, da dojenje izboljšuje zdravje dojenčka in matere, zato omogoča prihranek za starše, zavarovalnice, delodajalce in družbo, kar pomeni, da ima dojenje visoko medicinsko in ekonomsko vrednost. Da bi poželi zdravstvene in ekonomske koristi, povezane z dojenjem, mora družba podpreti promocijo dojenja, kar zahteva koordinacijo programov za celotno državo. 

Ekologija dojenja

Mnogi strokovni viri (1) poudarjajo okoljske koristi, ki jih prinaša dojenje. Ekološke prednosti dojenja niso dovolj poudarjene v razpravah o negi dojenčka, prehrani in preprečevanju bolezni. Morda bi javnost še bolj zagovarjala pomen dojenja, če bi več pozornosti namenili znatni koristi za naravo in okolje. Družba bi lahko sprejemala zakone, ki podpirajo in spodbujajo uporabo materinega mleka kot izključnega vira prehrane dojenčkov v kontekstu varovanja okolja.

Ekološke prednosti dojenja v primerjavi z uporabo mlečne formule (2) vključujejo zmanjšano onesnaževanje vode in zraka, boljšo rabo tal, zmanjšanje porabe energije in manj škodljivih vplivov zaradi proizvodnje in transporta(3).

Onesnaževanje voda se dogaja zaradi proizvodnje umetnega mleka. Krave same proizvajajo odpadke. Gnojila in pesticidi, ki se uporabljajo za pridobivanje krme, onesnažujejo reke in odtalne vire. Krave, katerih mleko uporabljajo za izdelavo mlečnih formul, izločajo 20 odstotkov (100 milijonov ton) plina metana (4). Metan je na drugem mestu, takoj za ogljikovim dioksidom, ki prispeva k učinku tople grede in globalnega segrevanja ozračja. Proizvodni procesi, povezani z embalažo za mlečne nadomestke in sežig odpadne embalaže znatno zvišujejo zračne emisije.

Proizvodnja   mlečnih formul prispeva k neučinkoviti rabi zemljišč, krčenju gozdov in eroziji tal. Vsaka pašna krava, ki ustvarja mleko, ki je uporabljeno v mlečni formuli, uporablja približno 10.000 kvadratnih metrov zemlje. Za vzrejo krav se gozdnata področja pogosto odstranijo zaradi potrebe za pašo, kar vodi do krčenja gozdov, pa tudi izčrpavanje in erozijo tal. Zemlja, porabljena za pridelovanje krme za živino v državah tretjega sveta, so pogosto zemljišča, prej poseljena z gozdovi ali pa so se prej uporabljala za družinsko pridelavo hrane.

Brazilski gozdovi, na primer, so bili posekani in požgani, da bi naredili prostor za plantaže soje, ki se uporablja za krmo živine in kot osnova za nekatere mlečne formule za dojenčke. Pridelovanje soje zahteva veliko količino gnojil in namakanja. Prav tako predstavlja uporaba gensko spremenjenih sestavin, na katerih temeljijo sojini mlečni nadomestki za dojenčke, novo in še neznano tveganje (5).

Proizvodnja mlečnih formul je v velikem obsegu povezana s pomembno višjimi stroški energije, kot tudi s povečano potrebo po energiji zaradi individualnih nakupov in njihove priprave.

Proizvodnja stekleničk, cucljev in drugih pripomočkov za hranjenje po steklenički prav tako porablja energijo. Posamezni nakup zahteva prevoz ali dostavo mlečnih formul in pripomočkov, kot tudi energijo za segrevanje vode pri pripravi mlečnega obroka. Proizvodnja embalaže za mlečne formule ima strupene stranske produkte in zahteva uporabo papirja, plastike in kovine. Nekateri viri poročajo, da se za vsake tri milijone otrok, ki jih hranijo z mlečnimi formulami, porabi 450 milijonov embalaž. Nastalih 70.000 ton kovine v obliki odpadnih pločevink se ne reciklira, ampak se pošlje na odlagališča ali se jih kako drugače odstrani. Če bi 40% od 550 milijonov pločevink mlečnih formul za dojenčke, ki se porabijo vsako leto le za hrano ameriških otrok, zložili eno na drugo, bi lahko obkrožili Zemljo enkrat in pol; 550 milijonov pločevink znaša 86.000 ton kositra in 1.230 ton papirnatih etiket.

Pomembni vplivi transporta so povezani s surovinami za proizvodnjo mlečnih formul, pakiranjem in vsemi pripomočki za hranjenje po steklenički. Mlečne nadomestke morajo po pridelavi prepeljati do potrošnikov. Proizvodnja pripomočkov (steklenice, cuclji in druga oprema) za hranjene z mlečnimi nadomestki uporablja velike količine plastike, gume, silicija in stekla. Steklenice, cuclje in dude je potrebno odstraniti, bodisi na odlagališčih ali s pomočjo drugih sredstev.

Proizvodnja plastičnih steklenic in drugih izdelkov se opira na uporabo naftnih virov in s tem zmanjšuje njihove zaloge.

Z dojenjem se zmanjša uporaba sanitarnih izdelkov. Pri materah, ki izključno dojijo, nastopi vrnitev menstruacije po porodu bistveno kasneje, kar pripomore k varčevanju večje količine papirja, ki se uporablja za sanitarne higienske izdelke. Prav tako naj bi se pri presnovi materino mleko absorbiralo zelo učinkovito, kar pomeni, da dojeni otroci običajno izločajo manj blata in zahtevajo manj menjav plenic kot dojenčki, ki so hranjeni z mlečno formulo. Uporabniki mlečne formule povečajo proizvodnjo papirja za izdelavo plenic, menstrualnih vložkov in tamponov, ki zahtevajo vlakna, belila, embalažne materiale in gorivo, ki se uporabljajo za njihovo proizvodnjo in distribucijo in s tem tudi količino odpadkov na odlagališčih (6). Uporabnice platnenih plenic, ki svoje otroke dojijo, porabijo manj virov (voda, elektrika, milo), da so otroške plenice čiste. 

Matere v državah v razvoju so pod znatnim pritiskom zaradi nenadzorovanega oglaševanja mlečne formule, kar njih in njihove otroke, glede na gospodarske razmere v teh državah, postavlja v še večjo nevarnost v primerjavi z materami v razvitih državah.

Okoljska vprašanja so lahko še izrazitejša v državah v razvoju. Voda za mešanje mlečnih formul je v teh državah pogosto onesnažena, kar ogroža zdravje otrok. Prav tako se v nerazvitem svetu za segrevanje umetnega mleka pogosto uporablja les. Študija ugotavlja, da proizvodnja enega kilograma mlečnega nadomestka v Mehiki stane 12,5 kvadratnih metrov deževnega gozda (7). Gabrielle Palmer, strokovnjakinja in svetovalka za prehrano in dojenje pravi: »Materino mleko je blago, ki se ne upošteva v nacionalnih registrih in raziskavah o porabi hrane, vendar z njim dejansko prihranite državi milijone dolarjev uvoza in zdravstvenih stroškov«.

Ministrstvo za zdravje v Mozambiku je leta 1982 izračunalo, da, če bi se odstotek hranjenja po steklenički povečal le za dvajset odstotkov, bi v samo dveh letih to stalo državo (ekvivalentno) 10 milijonov ameriških dolarjev. V ta izračun ni vključeno gorivo, distribucija in stroški zdravstvenega varstva. Izračunali so tudi, da bi gorivo, potrebno za gretje vode, porabilo celotna sredstva iz ene od večjih gozdarskih projektov. V državah tretjega sveta povzroča les, ki se kuri za ogrevanje mlečnih formul, dodatno onesnaževanje zraka.

Kot je povedano zgoraj, okolje zmaga, če se lahko tako izrazimo, ko se bo več dojenčkov dojilo daljše časovno obdobje. Na žalost zadnji statistični podatki kažejo, da se bistveno manj kot polovica otrok, rojenih v ZDA, izključno doji do treh mesecev starosti, to število pa še pade na 14 odstotkov v šestem mesecu starosti (8). Čeprav se je delež dojenih otrok v zadnjih desetletjih povečal, je potrebno narediti še več, če želimo doseči stopnjo 75 odstotkov dojenja v porodnišnicah, kot je bila Iniciativa Združenih držav za pobudo za zdravje, imenovana Human Services Healthy People 2010 (9). Nekateri strokovnjaki so mnenja, da devet od desetih žensk, ki prekinejo dojenje v prvih šestih tednih otrokovega življenja, preneha dojiti preden same to hočejo (10). Zakoni, ki lahko povečajo trenutne številke, bodo ustrezno zmanjšali negativne okoljske vplive proizvodnje in distribucije mlečnih formul za dojenčke.

Kljub zaskrbljenosti glede onesnaževanja okolja in posledično onesnaževanj v materinem mleku, raziskave vedno znova kažejo, da tveganja zaradi ne-dojenja dosledno prevladajo nad tveganji onesnaževal okolja v mleku. Večja je nevarnost kontaminacije mlečnih formul iz kravjega mleka in sojinih zrn (pesticidi, gnojila, antibiotiki, steroidi, fitoestrogeni, aluminij, svinec, bakterije itd.). Rešitev je v čiščenju okolja in ne v prenehanju dojenja.

Obstaja torej veliko razlogov, zakaj hranjenje z umetnim mlekom ni okolju prijazno:

• Pridobivanje umetnega mleka za prehrano otrok prispeva k neučinkoviti rabi zemlje (2,5 hektarja na kravo), krčenju gozdov in eroziji tal (les za ogrevanje mleka iz mlečnih formul v državah v razvoju).
• Za izdelavo embalaže za mlečne formule se uporabljajo papir, plastika in kositer, ki se ne reciklirajo (več deset tisoč ton). Dioksini so stranski produkt proizvodnje papirja. Ocenjuje se, da se na vsake 3 milijone dojenčkov, ki jih hranijo po steklenički, vsako leto porabi 450 milijonov ton formule. Nastalih 70.000 ton kovine v obliki zavrženih pločevink se ne reciklira.
• Proizvodnja mlečnih formul onesnažuje vodo z odplakami krav molznic in z gnojili, ki se uporabljajo za gojenje krme za krave.
• Za izdelavo steklenic, cucljev in druge opreme za hranjenje se uporabljajo velike količine plastike, gume, silicija in stekla – kar bo trajalo od 200 do 450 let, da se razgradijo na naših vse redkejših odlagališčih.
• Proizvodnja mlečnih formul in izdelava steklenic, nastavkov itd. porabi velike količine energije.
• Prevoz surovin za mlečne formule, embalažo in druge pripomočke za hranjenje po steklenici porabi vedno bolj redko in drago gorivo.
• Mlečni nadomestki stanejo milijarde dolarjev, ki bi jih lahko bolje porabili za čiščenje zemlje, zraka in vode.
• Menstruacija in plodnost se pojavita kasneje z izključnim dojenjem, s čimer prihranimo veliko količino papirja (in goriva za njihovo proizvodnjo) za sanitarne izdelke in njihovo embalažo ter, kar je še pomembneje, zmanjšujemo prenaseljenost.

Dejstva za ekološko promocijo dojenja:

• Je okolju prijazno – dojenje ne zapravlja dragocenih naravnih virov ter ne onesnažuje okolja. Materino mleko je naravno obnovljiv vir, ki ne zahteva pakiranja, odpreme ali odstranjevanja.
• Optimalen razmik med rojstvi otrok – čeprav manjši dejavnik v zahodnem svetu, zadosten razmik med rojstvi pomaga pri preživetju starejših bratov in sester kot tudi novega dojenčka. Dolgotrajno dojenje pripomore k spodbujanju razmika med porodi.
• Izboljšana učinkovitost cepiv – dojeni dojenčki imajo boljši imunski odziv na peroralna in parenteralna cepiva kot dojenčki na umetni prehrani (neodvisno od vsebnosti beljakovin v mlečni formuli).
• Finančni prihranki za vlade in družine – dojenje zmanjšuje stroške zdravstvenega varstva (boljše zdravje otrok in mater) in potrebo po dragih zdravstvenih storitvah, ki jih morajo plačati zavarovalnice, vladne agencije ali družine. Zmanjšana je tudi odsotnost staršev na delovnem mestu zaradi nege bolnega otroka.
• Manjši strošek hrane – Koncentrirane formule ter formule »pripravljene za uporabo« so celo dražje od formule v prahu. Stroški umetnega hranjenja v zadnjih 10 letih stalno rastejo in se za enega otroka gibljejo med $ 800 do 1.200 $ na leto, odvisno od znamke in območja na svetu. Z dojenjem je zmanjšana obremenitev skupnosti in vlade za zagotavljanje primernih količin ter kvalitete prehrane otrok.
• Manj zlorab otrok – Retrospektiven pregled 800 nosečnosti je pokazal povezavo med pomanjkanjem dojenja ter  fizično in spolno zlorabo matere in / ali njenih otrok. O tej nezanesljivi asociaciji se do sedaj še ni poročalo, je pa vredna nadaljnjih študij z uporabo bolj rigoroznih metod. 

Kratek povzetek vsega zgoraj povedanega:

Materino mleko je živa, naravna snov, ki jo mati proizvede zelo učinkovito z le nekaj sto dodatnimi kalorijami dnevno in malo dodatne vode. Dostavlja se neposredno, brez prevoza ali drage embalaže. Doječa mati je izjemen nacionalni in naravni vir. Dojenje ni le izbira življenjskega sloga; gre za zdravstveno, socialno in okoljsko vprašanje. Kdor je zainteresiran za zaščito svojih otrok in našega okolja, naj aktivno doji, podpira in varuje dojenje.

Decembra 2015 je bil na svetovni konferenci o klimatskih spremembah v Parizu sprejet dogovor med vladami udeleženk, da bodo ukrepale, kolikor je v njihovi moči, v zvezi s podnebnimi spremembami (11).

Pogajanja, ki so bila na visoki ravni, so komajda omenila povezave med zdravjem ljudi, podnebnimi spremembami in okoljem. Podrobno pa so obračunavali izgubo dobička in zmanjšanih emisij. Nihče ni omenil mater in njihovih dojenčkov po svetu in kakšne so okoljske posledice hranjenja večine dojenčkov in malih otrok. Potrebnih je bilo še dodatnih pet let, da so se spremembe pričele tudi na tem področju.

Približno dve tretjini ljudi je v zgodnjem življenju neprimerno hranjenih z industrijsko predelano in vnaprej pripravljeno hrano. Veliko komercialne otroške hrane izdelujejo v državah, ki so na stotine in celo tisoče kilometrov oddaljene od mesta, kjer se potem prodaja. Pod nadomestke materinega mleka, ki jih skrajšano imenujemo kar »mlečne formule«, vključujemo izdelke kot so: „adaptirane formule za dojenčke“, „nadaljevalne formule“ in tako imenovana „mleka za rast in dozorevanje“, vključno z mlekom za male otroke. Veliko teh izdelkov izhaja iz molže druge vrste sesalcev, najpogosteje krav, ki se pasejo na zalivanih pašnikih, ustvarjenih s krčenjem gozdnih površin. Če bi pravilno upoštevali stroške hranjenja z adaptiranim mlekom, bi se industrija otroške hrane hitro zmanjšala zgolj na proizvodnjo mlečne formule, kot bistvenega nadomestila v redkih okoliščinah, ko matere iz objektivnih razlogov ne morejo dojiti. Matere bi dojile, kar bi bilo lahko tudi ovrednoteno s plačilom. Ekonomisti takšne nerazporejene stroške proizvodnje imenujejo “zunanji učinki”. Trenutno lahko industrija te stroške ignorira, saj se prenesejo na družbo in škodljive učinke okolju. Pomembna, a očitno nevidna posledica take ekonomije so tudi vse pogostejše masovne nesreče in izredne razmere. Ko se te zgodijo, se pošilja kot pomoč na prizadeta področja še več pošiljk prilagojenega mleka, kar še povečuje okoljska bremena. S tako neselektivno ponudbo in uporabo mlečnih formul se na prizadetem območju spodkopava dojenje in posledično ustvarja nove trge zanje. Priča smo, ko proizvajalci mlečnih nadomestkov darujejo omejeno količino mlečnih formul na določena krizna področja (begunci, migranti, sušna področja, potresi, cunamiji, vojni spopadi), kjer jih sprva brezplačno razdelijo. Materam s tem povzročijo ablaktacijo, posledično morajo naslednje odmerke mlečnih formul kupovati pri istih dobaviteljih.

Preprosta ekonomija tržnih zakonitosti

Gospodarsko razmišljanje pojasnjuje, da imajo lahko cenovne spodbude za posledico prekomerno in nepovratno okoljsko škodo, ker cene, plačane za proizvodnjo ali uporabo blaga, morda ne odražajo njegovih resničnih stroškov. Veliko stroškov, ki nastanejo pri proizvodnji umetnega mleka, je eksternih, kar pomeni, da jih plača družba kot celota, ne pa proizvajalec izdelka. Mlečna formula škoduje okolju ne samo z degradacijo zemljišč, prekomerno porabo vode, onesnaževanjem in plinom metanom iz govedoreje, temveč tudi z energijo, odpadki in porabo vode med proizvodnjo in distribucijo. Stroški se pojavijo tudi zaradi proizvodnje embalaže, odpadne hrane ter porabe vode in energije, da se zagotovi javni higieni. Povečujejo se bolezni mater in otrok ter kronične bolezni v populaciji in s tem stroški njihovega zdravljenja, ki jih krijejo družine, zavarovalnice in davkoplačevalci. Ker ti „zunanji stroški“ znatno padejo na udeležence, ki niso proizvajalci ali kupci, nimajo vpliva na odločitve proizvajalcev. Zato proizvodnja in potratna uporaba ostajata “primerna” ekonomska izbira in prevladujeta nad celovitim ekonomskim učinkom in optimalno socialno dobrobitjo.

Prispevek sodobnih sistemov v kmetijstvu, tako k emisijam toplogrednih plinov kot ogroženosti za zdravje ljudi, je bil očiten že pred več kot desetletjem (12,13 ). Mesne in mlečne korporacije ter naftna podjetja sedaj prepoznavamo kot največje svetovne onesnaževalce in proizvajalce toplogrednih plinov (14).

Globalni prehod v prehrani dojenčkov in majhnih otrok

Študija iz leta 2016, objavljena v publikaciji Public Health Nutrition, je opozorila na globalni prehod na mlečno formulo za dojenčke in majhne otroke brez primere (15). To je bilo še posebej očitno v azijskopacifiški regiji in napoveduje pomembna prihodnja zdravstvena vprašanja prebivalstva z vplivi na stroške zdravja zaradi škodljivih učinkov na zdravje mater in na zdravje in razvoj otrok ter škodljive makroekonomske vplive. (16 17 18). Razcvet prodaje mlečnih formul v teh nastajajočih državah s srednjim dohodkom pripisujejo med drugim pomanjkanju zaščite mater, da se jim omogoči dojenje, nereguliranemu trženju nadomestkov materinega mleka in že pripravljene otroške hrane s strani podjetij in nezadostni podpori dojenja s strani zdravstvenih služb in zdravstvenih delavcev. Podjetja se zelo dobro zavedajo prodajnih priložnosti zaradi odlašanja ali oslabitve podpornih politik dojenja, na primer plačanega porodniškega dopusta ali izvajanja pobude Baby Friendly Hospital (BFHI). Poročila o otroški prehrambeni industriji za posamezne države razkrivajo, da podjetja promovirajo izdelke za otroško hrano, kot je „Formule za malčke“, da bi dosegli povpraševanje na trgu, ki ga ustvarjajo „prezasedeni življenjski slogi“ in „matere, ki so v neprestani stiski s časom“. Promocija je namenjena tudi zdravstvenim delavcem in ustanovam, da bi se izognili ozaveščanju javnosti. Vlade se na takšno ogrožanje optimalnih praks dojenja na splošno odzivajo prepozno.

Čedalje več strokovne literature prehranski sistem opredeljuje kot največji dejavnik podnebnih sprememb (19). Skupaj z naraščajočim povpraševanjem po mesu in mlečnih izdelkih pri premožnejšem prebivalstvu, zlasti v Aziji, nenehni razmah prodaje mlečnih formul postavlja pred globalno skupnost zahtevo, da si zastavi nekaj težkih vprašanj o delitvi stroškov podnebnih sprememb po državah in znotraj držav ter med sedanjo in prihodnjo generacijo. Odločitve o podnebnih spremembah so politično težke, saj lahko rešitve pomenijo nižji življenjski in zdravstveni standard, ki v praksi pogosto prizadene najrevnejše in najšibkejše sloje v družbi.

Odgovori na probleme podnebnih sprememb niso preprosti, toda vsaj leta 2015 so našim voditeljem končno začeli postavljati nekaj pravih vprašanj. Ni več vprašanje, kdo v sedanjem svetu in načinu gospodarjenja pridobiva in kdo izgublja, ampak ali si človeštvo lahko privošči nadaljevanje s statusom quo?

Hranjenje dojenčkov in majhnih otrok ter razprave o podnebnih spremembah

V primeru hranjenja dojenčkov in majhnih otrok svetovna skupnost še ni slišala tistih, ki postavljajo prava vprašanja o povezavah s podnebnimi spremembami.

Dvomiti v obseg in dejavnosti visoko donosne industrije otroške hrane je še vedno ekonomsko krivoverje, zlasti v večjih državah izvoznicah hrane, kot sta Avstralija in Nova Zelandija (20).

Medtem pa je zelo trajnosten in učinkovit prehranski sistem, ki ga doječe matere za dojenčke in majhne otroke zagotavljajo z dojenjem, neviden, neprecenljiv in seveda kot tak moten s politiko hrane predvsem v razvitih in srednje razvitih državah (21). Nacionalni in svetovni voditelji, tudi v nastajajočih gospodarstvih kot je Kitajska, želijo razvijati domačo mlečno industrijo. Ob tem ne upoštevajo širših stroškov za zdravje in okolje zaradi »mlečne formule«, ki izpodriva dojenje. Naložbe mater v dojenje, kot so čas, spretnosti in energija pri izvajanju in podpiranju le-tega, so neizmerjene, nevidne in samoumevne, sposobnost mater, da skrbijo za druge, predvsem za svoje dojenčke, pa se obravnava kot neomejena, saj čas žensk ni ovrednoten, je brezplačen (22).

Ironično, podnebne spremembe prispevajo k ekstremnim vremenskim pojavom, emisije toplogrednih plinov iz proizvodnje in distribucije mlečne formule še dodatno prispevajo k globalnim podnebnim spremembam, matere in njihovi majhni otroci pa se zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev in s tem povezanih poplav, suš, požarov, soočajo z vedno večjimi tveganji za negotovost in lakoto. Najbolj so ranljive za negotovost glede hrane, slabega zdravja in bolezni, ki so posledica emisij toplogrednih plinov, okoljske škode in podnebnih sprememb. Prav tako so pogosto izpostavljeni prehrani z mlečno formulo revni, ki živijo na izpostavljenih lokacijah, kjer so zemljišča cenejša.

Populacije z visokim deležem dojenja so v izrednih razmerah, naravnih nesrečah, bolj odporne, zaščitene. Doječe matere zagotavljajo bistveno in edino resnično varno prehrano za dojenčke (20). Podpora medsebojni pomoči pri negi in delitvi mleka, kadar otrokova otrokova mati ni na voljo ali ga sama ne more dojiti, je praksa, ki je dobro dokazana v človeški zgodovini in še vedno lahko zagotovi reševalni potencial v humanitarnih nujnih primerih in naravnih nesrečah (23,24).

Zagovorništvo nevladnih organizacij o prehrani dojenčkov in podnebnih spremembah

Poročilo iz leta 2015, ki sta ga objavila Mednarodna mreža za otroško hrano in Indijska mreža za zaščito dojenja s podporo švedske in norveške agencije za razvojno pomoč, je sprožilo pomemben pogovor o prispevku industrije mlečnih formul k emisijam toplogrednih plinov in podnebnim spremembam (25). Študija je ponudila zaskrbljujoče nove podatke o tem, kako sedanja uporaba mlečne formule, ki se spreminja v epidemijo, “stane Zemljo” v obliki emisij toplogrednih plinov in nevarnih podnebnih sprememb.

Poročilo je analiziralo javno zdravstvo v šestih študijskih državah in razkrilo, da vlade, ki bi morale sprožiti učinkovite ukrepe za zaščito, spodbujanje in podporo dojenja, ostajajo globoko paralizirane glede tega vprašanja. Ta težava je bila izpostavljena v državah, kot so Avstralija, Nova Zelandija, ZDA, Kitajska in Vzhodna Azija, kjer ni težko najti političnih navzkrižij s cilji vlade za razvoj industrije ali širitev trga dela (24).

Izračuni v študiji 2015 so pokazali, da je bila emisija toplogrednih plinov za kilogram mleka (vključno s standardno formulo za dojenčke in kasneje formulo za malčke) približno 4 kg (ekvivalent CO₂). Pri tem niso vključene emisije po proizvodni fazi, ki nastanejo zaradi pakiranja, prevoza, priprave in hlajenja izdelkov z mlečno formulo. Na podlagi tega izračuna je prodaja mlečne formule v letu 2012 za šest držav (Avstralija, Kitajska, Malezija, Indija, Filipini in Južna Koreja) znašala 720.450 ton, kar je povzročilo emisije toplogrednih plinov v višini približno 2,89 milijona ton (ekvivalent CO₂). To je ustrezalo vožnji 6888 milijonov kilometrov v povprečnem ameriškem osebnem avtomobilu, ki je na odlagališča poslal približno milijon ton odpadkov, porabil 323 milijonov litrov bencina ali pokuril 1,4 milijonov ton premoga.

Največji prispevek k tem emisijam toplogrednih plinov je mlečna formula za dojenčke in malčke, ki je v šestih državah prispevala 1,27 milijona ton toplogrednih plinov (ekvivalent CO₂). Prodaja standardnih formul za dojenčke in nadaljevalnih formul za dojenčke je prispevala nekaj manj kot milijon ton k emisijam toplogrednih plinov.

Mleko za malčke je proizvod, za katerega zdravstvene oblasti menijo, da je nepotreben in morda škodljiv za zdravje otrok (26), kljub temu pa se podpira naraščajoča prodaja mlečnih formul v industrializiranih državah, kot je Avstralija, in v državah v razvoju, kot je Kitajska.

Največja emisija toplogrednih plinov iz mlečne formule je na Kitajskem, ki ima veliko populacijo dojenčkov in majhnih otrok ter drastično upada odstotek dojenja (27). Na Kitajskem so emisije toplogrednih plinov leta 2012 znašale 2,2 milijona ton (ekvivalent CO₂), v poročilu IBFAN pa naj bi se do leta 2017 povečale na 4,2 milijona ton. Avstralija, ki je glavni izvoznik mlečne formule na Kitajsko, je ustvarila približno 32 tisoč ton   toplogrednih plinov (ekvivalent CO₂) iz lastne uporabe teh proizvodov.

Dolgotrajni pomisleki glede vplivov industrije mlečnih formul na okolje (27) so bili s sodobno znanstveno metodo prevedeni v podrobne podatke in analize. Bil je pomemben budilni klic.

Podnebne spremembe, hranjenje dojenčkov   in     znanstveni strokovnjaki SZO

Le štiri leta pozneje, leta 2019, so poročila o podnebnih spremembah še mnogo slabša, vendar je vsaj Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pozorna na vprašanje uporabe mlečne formule. Ob sedanji ravni vladnih zavez za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov je svet pripravljen na katastrofalno segrevanje za 3° C, razen če se v 11 letih sprejmejo učinkoviti ukrepi (28).

Poročilo IBFAN za leto 2015 ocenjuje, da so emisije toplogrednih plinov pri proizvodnji 1 kg mleka za dojenčke ali malčke približno 4 kg ekvivalenta CO₂; to je bila delna ocena življenjskega cikla izdelka in izključeni so bili odtisi ogljika na stopnjah prodaje na drobno in v gospodinjstvu (29). V začetku leta 2019 je velika študija Svetovne zdravstvene organizacije in drugih raziskovalcev, ki jo je financirala Fundacija Gates, pokazala, da je poročilo IBFAN zelo konzervativno (30).

Študija iz leta 2019 ocenjuje emisijo toplogrednih plinov hrane za dojenčke v celotnem življenjskem ciklu izdelka. Njen šokantni rezultat je, da kilogram mleka za dojenčke dodaja med 11 in 14 kilogramov ekvivalenta CO₂ toplogrednih plinov do trenutka porabe (33). Sterilizacija, kakršna je, bistveno prispeva k okoljskim stroškom, ki vključujejo tudi prevoz, pripravo in odpadke po proizvodnji.

Dojenje je za okolje veliko bolj prijazno, tudi če dovoljujemo, da doječe matere uživajo več hrane. Hranjenje dojenčka z mlečno formulo 6 mesecev namesto izključnega dojenja zahteva 21 kg formule in dodaja več kot 200 kg emisij toplogrednih plinov CO₂, kar poslabšuje prihodnje možnosti planetarnega in človekovega zdravja. Za leto 2012 bi to ogljični odtis, ki ga je ocenila raziskovalna skupina IBFAN, povečalo vsaj trikrat! (23). Namesto 6 milijard milj vožnje v avtomobilu, bi izpuste iz šestih preučenih azijsko-pacifiških držav leta 2012 ocenili na več kot 18 milijard milj potovanja z avtomobilom.

Najbolj zaskrbljujoče je, da je od leta 2012 do leta 2019 Kitajska vodila na lestvici zaradi emisij toplogrednih plinov tudi zaradi velikega upada dojenja in s tem povezanega prehoda na mlečno formulo. Manj kot tretjina od 15 milijonov dojenčkov, rojenih na Kitajskem vsako leto, je izključno dojena. Zadnji podatki o prodaji kažejo, da se na Kitajskem vsako leto proda približno 660.000 ton mleka v prahu. Vsaj polovica tega je tako imenovana mlečna formula za „odraščanje“ ali „spremljanje“, ki jo je WHO navedla kot nepotrebno in morda škodljivo za prehrano majhnih otrok. Industrijski analitiki hvalijo tržne možnosti za te “premium” (kar pomeni, da so cenovno ugodni) izdelke. Izdelki ustrezajo povpraševanju, ki ga ustvarjajo življenjski pritiski, kot so matere, ki se vračajo na delo, in “zdravstveno” tržno privlačnost teh industrializiranih mlečnih izdelkov v prahu (31). Takšni trgi so za industrijo dejansko “ustvarjeni” s politikami, ki ne morejo “ponotranjiti” stroškovnih učinkov mlečnih izdelkov za dojenčke ali zagotoviti dovolj plačanega dopusta, ki bi omogočil dojenje.

Javno zdravje in javne odgovornosti

Zagovorniki javnega zdravja, npr. v Avstraliji in na Novi Zelandiji (32), so neuspešno opozarjali na odgovornosti pristojnih služb in ministrstev do teh trendov. Realnost je taka, da politiki, ki dojenja ne morejo pravočasno zaščititi pred novimi trendi na trgu, spodbujajo prodajo otroških mlečnih formul.

Dokazi o širši okoljski škodi globalne epidemije hranjenja z mlečno formulo napovedujejo težke odločitve vlad v državah izvoznicah in uvoznicah formul.

Tu ne gre za obtoževanje mater kot “krivih” glede praks hranjenja dojenčkov in majhnih otrok.

„Izbira“ je jezik trgov in trženja, vendar je odločanje žensk o hranjenju dojenčkov in majhnih otrok veliko bolj zapleteno. Posamezniki imajo lahko v resnici veliko manj vpliva na hranjenje dojenčkov kot javne politike in prakse zdravstvenih ustanov v državi, v kateri živijo. Širši javni politični in institucionalni okviri so zelo pomembni za odločitve in prakse posameznih žensk in družin. Odgovornost nosijo tako oblikovalci politik kot starši.

Tržne determinante hranjenja dojenčkov in majhnih otrok

Nova Zelandija je zdaj največja svetovna izvoznica mlečnih izdelkov, večine otroškega mleka v prahu iz “belega zlata”, ki se izvažajo na Kitajsko in v države jugovzhodne Azije. Avstralija je tudi pomembna izvoznica mlečne formule na Kitajsko in v Azijo, med drugim prek aktivnih neformalnih izvoznikov „daigou“.

Minimalne regulativne omejitve glede lažnega in zavajajočega trženja teh izdelkov in njihovih trditev o zdravju ali prehrani v Avstraliji in na

Novi Zelandiji v skladu z industrijskim sporazumom o samoregulaciji (znan kot tržni sporazum MAIF o formulah za dojenčke MAIF) se sploh ne uporablja za trženje na izvoznih trgih. Tako so na primer kitajske matere izpostavljene agresivnemu avstralskemu trženju, ki ni sprejemljivo niti v skladu s šibkim avstralskim sporazumom o samoregulaciji MAIF (33).

 Medicinsko podkupovanje je na Kitajskem zelo razširjeno (34). Zaradi takšnih dejavnosti sta bili dve ameriški podjetji obsojeni in kaznovani (35). Avstralske vlade se nasprotno preprosto veselijo prodaje in spodbude mednarodne trgovine. V mnogih državah ni zakonov, s katerimi bi izvozniki odgovarjali za svoje nezakonite ali neetične tržne dejavnosti v tujini.

Zaključek

Globalne okoljske spremembe ogrožajo preskrbo s hrano in povečujejo podhranjenost. Zelo mladi so med najbolj ogroženimi. Lancetova komisija za planetarno zdravje (36) je ugotovila, da prehranski premiki, vključno s predelano hrano (ki vključuje mlečno formulo), prispevajo tako k obremenitvi z boleznimi kot k emisijam toplogrednih plinov. Spodbujanje sprememb v prehranskih navadah (na primer, zmanjšanje uporabe mesa in mesnih izdelkov), bi lahko izboljšalo prehrano in zdravje ter zmanjšalo emisije toplogrednih plinov. Prilagoditev prehranskih navad in izboljšanje imunske odpornosti sta potrebna za zmanjšanje ranljivosti prebivalstva.

Zaščita, podpora in promocija dojenja pomagajo varovati zdravje planeta in ljudi, ker se z dojenjem zmanjšuje škoda za okolje in je dojenje koristen odgovor na pomisleke glede obremenitve družbe z boleznimi, povezanimi s prehrano in podnebnimi spremembami. Hranjenje z mlečno formulo je neprilagojena praksa ob sočasnih globalnih izzivih na področju okolja in zdravja prebivalstva.

Globalna strategija Svetovne zdravstvene organizacije za hranjenje dojenčkov in majhnih otrok določa zdaj že uveljavljene učinkovite politike in ukrepe za izboljšanje dojenja in optimalno hranjenje dojenčkov, kot so plačani porodniški dopust, izvajanje BFHI in Mednarodnega kodeksa WHO 37. Ta preizkušeni sveženj ukrepov predstavlja dragoceno priložnost za zmanjšanje problema toplogrednih plinov in izboljšanje človeške prehrane, zdravja in zdravstvene pravičnosti. Ima tudi močne gospodarske temelje.

Čas je za nujne razprave o tem, kako lahko z vlaganjem v dojenje in z zmanjšanjem nepotrebnih promocij, uporabe in družbenih stroškov hranjenja z adaptiranim mlekom pomagamo pri reševanju največjega izziva, s katerim se je človeštvo kadarkoli soočilo – ohranjanja matere Zemlje. Zaradi ekonomije in okolja ter zdravja in dobrega počutja ljudi je vlaganje v dojenje prednostna naloga v vseh državah.

V mnogih deželah sta pogostnost in dolžina dojenja še daleč pod priporočenimi oziroma željenimi cilji. Nacionalni projekti, ki bodo promovirali dojenje, so nujno potrebni. V Sloveniji UNICEF in Nacionalni odbor za spodbujanje dojenja vodita edini projekt na tem področju na nacionalnem nivoju. Potrebna je strokovna in finančna analiza projektov. Žal manjkajo analize in podatki o učinkih dojenja tudi iz finančnih vidikov, predvsem ocena stroškov, ki jih imajo starši pri nakupu mlečnih formul in pripomočkov za njihovo pripravo. Sem vključujemo tudi stroške energije in porabljenih čistilnih sredstev za čiščenje in razkuževanje pripomočkov.

Zdravstvene zavarovalnice bi morali zanimati podatki o razlikah v stroških zdravljenja dojenih in nedojenih otrok, pogostosti obiskovanja zdravnika in o ceni porabljenih zdravil.

Organizatorje zdravstvene službe bi moral zanimati vpliv ne –dojenja na potrebno število zaposlenih timov, ure, porabljene za kurativne ambulantne preglede ter izkoristek posameznih timov (dolžina dojenja po posameznem timu, število porabljenih receptov in število napotitev na sekundarni nivo).

Delodajalce bi morala še kako zanimati dolžina dojenja in omogočanje zaposlenim delavkam, da lahko dojijo otroke, saj je dokazana višja delovna storilnost in manjša odsotnost z dela pri materah, ki dojijo svoje otroke.

Predpogoj za doseganje finančnih učinkov je enotna doktrina o spodbujanju in vzdrževanju dojenja, dobra opremljenost za izvajanje zdravstveno vzgojnega dela, predvsem šole za bodoče starše in posvetovalnic za nosečnice pred porodom in dojenčke po porodu in dober informacijski sistem za spremljanje dojenja in posledičnih učinkov. Na državni ravni so potrebni sistemski ukrepi, predvsem zakonodaja o preprečevanju promocije mlečnih formul, podpora vsem civilnim in strokovnim združenjem za promocijo dojenja in financiranje raziskav za poglabljanje znanja o koristnosti in izvajanju dojenja.

Na srečo obstaja precej informacij o tem, kako lahko zdravstveni ukrepi spodbujajo dojenje med prebivalstvom. Spodbujanje in promoviranje dojenja mora biti pomemben del skrbi za matere in dojenčke, vključno s pomočjo pri rokovanju z dojenčkom, svetovanjem o preprečevanju in reševanju negovalnih problemov. Razčistiti je potrebno s predsodki o dojenju izven doma, kje dobiti učinkovite prsne črpalke in kako dojiti v javnosti. Zaposlene v odgovornih ustanovah in organizacijah je treba usposobiti za rutinsko oceno ustreznosti dojenja, na voljo pa mora biti tudi več možnosti podpori dojenja, kot na primer svetovalci za dojenje, dosegljive telefonske številke za pomoč pri dojenju, podporne skupine. Za zavarovalnice bi bilo pametno, da se povežejo z delodajalci in skupaj ustvarijo dojenju prijazno okolje. V bolnišnicah se pojavljajo številne slabe prakse, ki lahko ovirajo dojenje, vključno z zamudo pri prvem pristavljanju, ločitev matere in otroka, pomanjkanje pomoči pri dojenju in pomanjkljivo podajanje informacij o pomenu in vodenju dojenja. Zdravstveni delavci morajo redno ocenjevati in usklajevati postopke in ukrepe v bolnišnicah skladno s programom “Deset korakov do uspešnega dojenja”, ki je bil populariziran s pobudo mednarodnega »Baby Friendly Hospital Initiative«, da se zagotovi prijazno in podporno okolje za dojenje.

Moj prispevek je želel prikazati, da lahko pričakujemo precejšnje prihranke pri stroških, tako v zdravstvenem sistemu in družbi nasploh kot tudi v družinskem proračunu, s podaljševanjem izključnega dojenja in vzdrževanjem dojenja. V cilju zmanjševanja stroškov v zdravstvu je pomembno vlagati v področja, ki bodo izboljšala uspešnost zdravljenja, povečala zadovoljstvo bolnikov in tako zvečala prihranke. Pametno bi bilo, da bi načrtovalci zdravstvenega zavarovanja podprli pobude za dojenje, kar bi pomembno izboljšalo obravnavo bolnikov, zdravje dojenčkov in mater in zmanjšalo izdatke za njihovo zdravljenje. Pomemben je tudi ekološki vidik, saj je tesno povezan s stroški za nabavo, hranjenje in pripravo mlečne formule na ravni družine; na ravni družbe in države pa je pomembno obremenjevanje okolja z odpadki in s porabo naravnih virov za pripravo, transport in distribucijo mlečne formule do uporabnikov.