Strokovni članek avtoric Maje Rustemagić Toskić in Cvetke Skale. Članek je napisan na temo dojenja in njegovih vplivov na okolje in naš planet.
Izvleček
Dojenje je eden ključnih temeljev za rast, razvoj in zdravje otroka. Manj znano je dejstvo, da je dojenje eden od temeljev za zdravje našega planeta. Pravzaprav je temeljni ukrep za izboljšanje zdravja ljudi in našega planeta. Pospešen razvoj in intenzivno trženje mlečnih formul že skoraj 200 let ogrožajo tako dojenje kot okolje v katerem živimo. Številne raziskave imajo za cilj izračunati pravi ekološki oziroma ogljični odtis, ki ga pušča proizvodnja, transport in priprava mlečnih formul v primerjavi z ogljičnim odtisom dojenja. Poleg porabe velike količine energije in vode, so posledica hranjenja z mlečno formulo tudi številni odpadki, uničevanje gozdov in zmanjšanje raznolikosti rastlinskih in živalskih vrst.
Ključne besede: dojenje, okolje, nadomestki materinega mleka, ogljični odtis, toplogredni plini
Uvod
V literaturi in vsakdanjem življenju pogosto opisujejo dojenje, kot brezplačen način hranjenja dojenčkov, a se moramo zavedati, da dojenje ni zastonj. Za dojenje je potrebno vložiti veliko energije, da se premostijo družbenopolitične omejitve, ki obstajajo v številnih državah sveta.
Dojenje je eden od temeljev otrokovega zdravja, razvoja in preživetja, posebej tam, kjer so pljučnica, driska in podhranjenost pogost vzrok smrtnosti med otroci mlajšimi od 5 let. Ocenjujejo, da bi vsako leto preprečili okrog 823.000 smrti oz. 13,8 % smrti otrok do 2. leta starosti v državah z visoko smrtnostjo in nižjim do srednjim bruto domačim proizvodom (BDP), če bi se delež dojenih otrok povečal. Za matere bi to v vseh državah sveta pomenilo okrog 20.000 manj smrti zaradi raka dojk na leto (1). Skoraj vse ženske so biološko sposobne dojiti, razen v primeru redkih hudo omejujočih zdravstvenih stanj.
Francis in Mulford sta leta 2000 napisala: »Človeško mleko ni posneto, predelano, pasterizirano, homogenizirano, pakirano, shranjeno, transportirano, ponovno pakirano, sterilizirano in porabljeno. Človeško mleko ni gensko spremenjeno. Ne zahteva goriva za segrevanje, energije za hlajenje, saj je vedno na voljo na pravi temperaturi. Na kratko – človeško mleko je najbolj okolju prijazna hrana, ki je na voljo.« (2). Dojenje je obnovljiv, naraven vir in zato trajnostna izbira hranjenja. Za dojenje ne potrebujemo dragih virov, kot je plastika in kovina za pakiranje, gorivo za distribucijo, sterilizacijo in pripravo (3).
Dve tretjini ljudi je v zgodnjem življenju neprimerno hranjenih s predelano otroško hrano, ki je pogosto izdelana več 1000 km daleč. V Aziji se je izrazito povečala prodaja standardne in nadaljevalne mlečne formule. Razlogi so: pomanjkljiva zaščita doječih mater, nenadzorovano trženje mlečnih formul, nezadostna podpora dojenju s strani zdravstvenih ustanov in delavcev. Podjetja, ki prodajajo mlečne formule se teh dejstev zavedajo in jih izkoriščajo (4).
V Parizu so se leta 2015 sestali predstavniki 196 držav pod okriljem Združenih narodov in se dogovorili o novem svetovnem sporazumu o podnebnih spremembah, ki vključuje akcijski načrt za omejitev globalnega segrevanja na manj kot 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnijo. Vsaka država mora načrtovati in poročati o tem, kako prispevajo k skupnem cilju. V Parizu pa ni bilo govora o materah in dojenčkih ali posledicah, ki jih na okolju pušča hranjenje z mlečno formulo (5).
Zgodovina mlečnih formul in hranjenja otrok
Skozi zgodovino je bil tradicionalen način hranjena dojenčka dojenje, dokler otrok ni bil sposoben hranjenja z gosto hrano. Če je mati med porodom umrla ali ni bila sposobna dojenja, je bilo otrokovo preživetje pogosto odvisno od možnosti družine, da najamejo dojiljo. Sicer so že v davnih časih za hranjenje dojenčkov uporabljali živalsko mleko. Z odkritjem stekleničke in cuclja v 19. stoletju, je postajalo hranjenje po steklenički z živalskim mlekom vedno bolj priljubljeno. Izbirali so kozje ali oslovsko mleko, saj se na njih tvori manj smetane na površini, kot na kravjem mleku. Do sredine 19. stoletja so zdravniki ugotavljali, da so dojenčki, ki niso bili hranjeni s človeškim mlekom, imeli manj možnosti, da preživijo do konca prvega leta starosti (6).
Leta 1810 je Nicholas Appert razvil tehniko steriliziranja hrane in shranjevanja v pločevinke, leta 1865 pa je kemik Justus von Liebig razvil otroško hrano, najprej v tekoči obliki, nato v prahu. Prva mlečna formula je bila sestavljena iz kravjega mleka, pšenice in sladne moke. Leta 1878 je Biedert prvi omenil dejstvo, da je v mlečni formuli več beljakovin, kot v materinem mleku in predlagal dodatek vode, sladkorja in smetane. Do leta 1883 je bilo na tržišču bilo prisotnih že 27 znamk hrane v prahu za dojenčke. Zaradi sestave je tem mlečnim formulam primanjkovalo pomembnih hranil, dojenčki pa so se hitreje redili, kot tisti hranjeni s človeškim mlekom (6).
Do danes so razvili številne različice standardne mlečne formule, ki so prilagojene starosti oziroma bolezenskemu stanju otroka. Mlečne formule lahko razdelimo na 4 skupine: standardna mlečna formula za dojenčke od rojstva do starosti 6 mesecev, nadaljevalna mlečna formula za dojenčke stare od 6 do 12 mesecev, mlečna formula za otroke starejše od 12 mesecev in posebne formule, za dojenčke s specifičnimi prehrambnimi potrebami oziroma alergijami. Vendar kljub napredku, industrija nikoli ne bo sposobna ustvariti tako enkratne sestave mleka, kot jo ustvari materino telo individualno za njenega otroka (6).
Odstotek dojenih je z razvojem mlečne formule začel padati. Z agresivnim trženjem mlečnih formul so matere in zdravstveni delavci dobili vtis, da je materino mleko slabše kakovosti. Šele v 70-ih letih so se pojavila gibanje za spodbujanje dojenja. Leta 1981 je bil na svetovni zdravstveni konferenci sprejet Mednarodni kodeks za trženje nadomestkov materinega mleka. Leta 1990 pa sta Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in UNICEF sprejela Innocenti deklaracijo o hranjenju dojenčkov in otrok v zgodnji starosti. Projekt Dojenčku prijazna bolnišnica je bil prav tako iniciativa SZO in UNICEFa, ki sta leta 2002 sprejela Globalno strategijo o hranjenju dojenčkov in otrok v zgodnji starosti (7).
V državah z nižjim in srednjim BDP-jem zadnja leta raste prodaja mlečnih formul tudi za 10 % na leto. V svetovnem merilu je vrednost prodaje mlečnih formul v letu 1987 znašala 2 milijardi dolarjev, v letu 2013 pa 40 milijard dolarjev (8).
Vpliv nadomestkov materinega mleka na naše okolje
Dojenje ne onesnažuje okolja. Družba mora biti seznanjena z dejstvom, da izbira načina hranjenja dojenčkov in otrok vpliva na naše okolje. V medijih krožijo nezadostne in neresnične informacije, na katere imajo pogosto vpliv prav proizvajalci otroške hrane. Tudi znanje zdravstvenih delavcev je marsikje nezadostno, kar povečuje možnosti vpliva proizvajalcev otroške hrane.
Dojenje je obnovljiv, naraven vir in zato trajnostna izbira hranjenja. Za dojenje ne potrebujemo dragih virov, kot je plastika in kovina za pakiranje, gorivo za distribucijo, sterilizacijo in pripravo mlečne formule. Dojenje ne pušča ekoloških sledi, saj od okolja ne zahteva ničesar, kar bi zmanjšalo kapaciteto našega planeta in nam tako onemogočilo dobro in zdravo življenje. Tako ohranimo naravne vire, ki nam jih že tako primanjkuje. Dojenje je kompatibilno z našim podnebjem, saj ne pušča odpadkov v nobeni fazi (3). Dejstvo je, da matere, ki dojijo, kasneje obnovijo menstrualni ciklus in se tako zmanjša poraba vložkov in tamponov.
Izdelava mlečne formule terja veliko porabo energije. V industriji mlečnih izdelkov se za izdelavo mleka v prahu porabi več energije, kot za druge mlečne izdelke, saj se mora pasterizirano mleko koncentrirati z evaporacijo in nato še sušiti. Pri proizvodnji mlečne formule se porabi tudi veliko vode, kemikalij, dreves in drugih virov za pakiranje in promocijo ter tudi energije za sterilizacijo vode za pripravo mlečne formule. Leta 2009 so v reviji Lancet poročali, da se samo v ZDA vsako leto porabi več kot 32 milijonov kW energije za proizvodnjo, pakiranje in transport mlečnih formul. Pri tem se porabi in odvrže 550 milijonov pločevink, 86000 ton kovin in 364000 ton papirja (9).
Za proizvodnjo, shranjevanje in pakiranje mlečnih formul se uporabljajo aluminij, kadmij in druge kovine. Za predelavo in recikliranje aluminija je potrebno veliko energije. Vsebnost aluminija v nadomestkih materinega mleka je za 10 do 40 krat večja, kot v materinem mleku in značilno prispeva k obremenitvi telesa dojenčka z aluminijem. Obstajajo dokazi o takojšnji in odloženi toksičnosti aluminija na dojenčke, še posebej na nedonošene (10).
Ekološki ali okoljski odtis je eden najbolj celostnih kazalnikov trajnosti, je merilo človeške zahteve za zemeljskimi viri in obremenitve narave z dano aktivnostjo. Če ne puščamo ekološkega odtisa, pomeni, da naravi vračamo točno tisto, kar ji vzamemo. Uničevanje gozdov in drugih površin za velike kmetije in pogone za proizvodnjo mlečnih formul ter velike plantaže za pridobivanje rastlinskih olj, poveča nevarnost poplav in zmanjšuje raznolikost v živalskem in rastlinskem svetu. Ob uničevanju gozdov se tudi onesnažuje zrak. Odpadki zaradi intenzivne kmetijske dejavnosti, potrebne za proizvodnjo mlečne formule, onesnažuje vodo, predvsem z odplakovanjem gnojil, pesticidov in herbicidov (3).
Vodni odtis je volumen sveže vode, ki se porabi za določeno hranilo, aktivnost ali jo porabi posameznik oz. skupnost. Dojenje ne pušča nobenih vodnih sledi, hkrati izključno dojen dojenček v prvih 6 mesecih življenja ne potrebuje niti kapljice vode. Za pripravo mlečne formule doma v primeru 3 mesečnega dojenčka, porabijo liter vode na dan, dodatna dva litra za prekuhavanje stekleničk in cucljev ter še več za izpiranje le-teh. Upoštevati moramo tudi porabo energije za segrevanje vode in prekuhavanje stekleničk ter cucljev. Globalna povprečna vodna sled za kravje mleko je okrog 940 litrov vode za 1 liter mleka. Iz enega litra kravjega mleka nastane 200 g mleka v prahu. Torej, za 1 kg mleka v prahu je vodna sled 4700 litrov (3).
Na Novi Zelandiji so ugotavljali, da ima poraba vode in onesnaževanje vode na mlečnih kmetijah ima za posledico večje ekonomske stroške, kot se z mlekom in mlečnimi izdelki dejansko zasluži (11).
Ogljični odtis je skupek izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, ki jih tvorijo posamezniki, organizacije, izdelki, dejavnosti in dogodki. Ogljični odtis je merilo vpliva na podnebne spremembe. Izražen je s količino izločenega ogljikovega dioksida in njegovih ekvivalentov (npr. metan). Ti plini skupaj prispevajo k globalnemu segrevanju, izrazimo jih v enotah kilogram CO₂ ekvivalenta (kg CO₂ eq). Z natančnim izračunom ogljičnega odtisa mlečne formule bi bilo najlažje predstaviti kakšen vpliv ima hranjenje z mlečno formulo na okolje. Izračunamo lahko ogljični odtis na nivoju proizvodnje ali na nivoju doma, lahko ga izračunamo tudi na nivoju države, vendar nimamo vseh potrebnih podatkov.
Svetovni sistem prehranske industrije od proizvodnje, distribucije, priprave in uporabe predstavlja 19-29 % količine svetovnih antropogenih toplogrednih plinov. Hrana živalskega izvora ima na sploh višji vpliv na podnebje, kot hrana rastlinskega izvora (15).
Organizacija za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih poroča, da predvidene globalne emisije toplogrednih plinov od pridelave mleka, procesiranja in transporta znašajo 2,4 kg CO₂ eq na 1 kg mleka. V letu 2007 je bilo v svetu predelano in transportirano 553 milijona ton mleka, kar je tvorilo 1328 milijonov ton CO₂ eq toplogrednih plinov. Od vsakih 100 kg surovega mleka na svetu se 20 % predela v mleko v prahu, od česar dobijo 2,2 kg mleka v prahu. Za 1 kg mleka v prahu se izloči 21,8 kg CO₂ eq toplogrednih plinov (12).
Znanstveniki so si edini v predvidevanju, da bo naraščajoča koncentracija toplogrednih plinov v atmosferi povzročila segrevanje zemeljske površine, kot tudi druge podnebne spremembe. Predvidevajo, da bo do leta 2100 porasla povprečna temperatura za 1,4 do 5,8 °C. Porast povprečne temperature za 0,5 °C že opažamo od 70-ih let prejšnjega stoletja do danes (13). Predvidevajo tudi povečano povprečno letno količino padavin.
Izračun ogljičnih odtisov mlečnih formul in dojenja
Leta 2015 je bila pod okriljem mreže International Baby Food Action Network (IBFAN) opravljena raziskava s katero so izračunali predvideno količino toplogrednih plinov, ki se izločajo zaradi proizvodnje mlečnih formul. Raziskava je zajela 6 držav, in sicer Avstralijo, Južno Korejo, Kitajsko, Malezijo, Indijo in Filipine. Za izračun predvidene količine izločenih toplogrednih plinov, so iz literaturnih podatkov opredelili, kolikšne so emisije za posamezno sestavino mlečnih formul. V osnovi so mlečne formule iz mleka v prahu (vir beljakovin), rastlinskega olja (vir maščob), koruznega ali trsnega sladkorja ter laktoze (vir ogljikovih hidratov) in nekaterih mikrohranil. Za izračun količine izločenih toplogrednih plinov za posamezno državo so ugotovljene emisije plinov na kilogram pomnožili s količino mlečne formule, ki je bila v tej državi prodana. Raziskava je upoštevala proces od kmetije do končnega izdelka, čeprav so se zavedali, da bi bil bolj uporaben izračun ‘od krave do dojenčka’, vendar bi bilo potrebnih več podatkov.
Ko so povzeli vse podatke o izločanju toplogrednih plinov za posamezne sestavine mlečne formule, so prišli do ugotovitve, da se za proizvodnjo 1 kg standardne mlečne formule za dojenčke tvori 2,91 – 4,69 kg CO₂ eq (14).
Poleg dejstva, da postaja hranjenje z mlečno formulo vedno bolj pomemben dejavnik onesnaževanja okolja, je raziskovalce zaskrbelo dejstvo, da se povečuje poraba nepotrebnih nadaljevalnih mlečnih formul v vseh državah zajetih v raziskavo (14).
Leta 2019 so Karlsson in drugi avtorji z raziskavo želeli oceniti izločanje toplogrednih plinov oziroma ogljične odtise mlečnih formul od proizvodnje do uporabe. Vključili so podatke iz štirih držav (ZDA, Nova Zelandija, Brazilija in Francija) ter dojenčke od rojstva do 6 mesecev starosti. Izbrali so mlečne formule v obliki prahu. Kot v prej omenjeni raziskavi so najprej izračunali najprej emisije za posamezne sestavine mlečne formule in jih na koncu sešteli glede na delež določene sestavine v mlečni formuli. Rezultate so nato primerjali z ogljičnim odtisom dojenja, in sicer v smislu emisij, ki nastanejo zaradi dodatne hrane, ki jo doječa mati zaužije. Pri oceni ogljikove sledi za dojenje so upoštevali, da mora doječa mati pojesti dodatnih 500 kcal na dan, skupno 385MJ v 6 mesecih izključnega dojenja. Rezultati so vprašljivi, saj ne vemo ali vse doječe mamice dejansko pojedo dodatnih 500 kcal na dan (15).
Ugotovili so, da je ogljični odtis za 1 kg mlečne formule 11 do 14 kg CO₂ eq. 19 % do 33 % ogljičnega odtisa predstavlja druga faza, to je od vrat tovarne do dojenčka. Od tega sterilizacija stekleničk kar 16 % do 27 %. Ogljični odtis dojenja predstavlja vpliv dodatne hrane, ki jo doječa mati zaužije, da nadomesti 1 kg mlečne formule in sicer znaša med 5,9 in 7,8 kg CO₂ eq.
V 6 mesecih zaužije dojenček 21 kg mlečne formule, s čimer k skupku toplogrednih plinov prispeva 226 do 288kg CO₂ eq, dojenje v 6 mesecih pa 123 do 162 kg CO₂ eq (15).
Zaključek
Dojenje ne zahteva proizvodnih procesov, transporta, shranjevanja in pripomočkov za pripravo in hranjenje. Hkrati je dojenje nutritivno, imunološko, nevrološko, endokrinološko, ekonomsko in ekološko superiorno v primerjavi z nadomestki materinega mleka (7).
Skrb vzbujajoče je dejstvo, da je v Aziji in Avstraliji opazen porast porabe nadaljevalne mlečne formule, ki je iz zdravstvenega vidika nepotrebna, prispeva pa velik delež k skupku toplogrednih plinov.
