Izvleček
Rokovanje, dojenje in hranjenje nedonošenčka in dojenčka so aktivnosti, ki zaposlijo mamo, dojenčka in zdravstveno osebje v prvih dneh in mesecih življenja. Pravilno rokovanje in primerni položaji pri dojenju in hranjenju so veščine, ki se jih morajo starši priučiti in potrebujejo pomoč in podporo zdravstvenega osebja, ki to zna in je ustrezno strokovno usposobljeno. Diplomirani nevrofizioterapevti oziroma terapevti za razvojno nevrološko obravnavo otrok bi se morali aktivno vključevati v obravnavo otrok že od prvega dne rojstva. Pomenimo visoko strokovno usposobljeno pomoč pri terapiji in obravnavi nedonošenega dojenčka in ob terminu rojenega novorojenčka in dojenčka. V prispevku je predstavljeno rokovanje novorojenčkov (tudi nedonošenih) in dojenčkov glede na dojenčkovo starost in sposobnosti, v nadaljevanju pa najpogostejši položaji pri dojenju in hranjenju, ki pomenijo udobje za dojenčka in mamo ter optimalno hranjenje in sožitje. Najpomembnejše pa je, da postavljajo temelj otrokovemu grobomotoričnemu razvoju, čutenju in zaznavanju lastnega telesa v prostoru.
Ključne besede: rokovanje z nedonošenčkom, rokovanje z dojenčkom, položaji pri hranjenju dojenčka, položaji pri dojenju.
Uvod
Tehnološki razvoj in nove medicinske raziskave so omogočile velik napredek na področju preži-vetja in kvalitetnega življenja prezgodaj rojenim dojenčkom in novorojenčkom. Pri njihovi obravnavi sodeluje tim strokovnjakov, ki v obravnavo novorojenčka in še posebej nedonošenčka aktivno vključujejo tudi starše. Ti bodo imeli izredno pomembno in doživljenjsko vlogo v nadaljevanju obravnave, še posebej pa v zgodnjem razvoju novorojenčka po odpustu iz porodnišnice. Vstop nevrofizioterapevta, usposobljenega za zgodnjo nevrološko obravnavo, v tim zgodnje obravnave otrok, kaže pozitivne rezultate v kasnejšem otrokovem razvoju. Med pomembnimi področji, kamor se vključuje pri obravnavi dojenčkov in prezgodaj rojenih otrok, je tudi pomoč pri dojenju in hranjenju.
Bobathov koncept je eden od najbolj poznanih terapevtskih konceptov v fizioterapiji. Uporablja se v terapiji nedonošenčkov z ishemično hemoragično poškodbo možganov, pri dojenčkih, ki imajo zaostanek v grobomotoričnem razvoju, zaradi povišanega ali znižanega mišičnega tonusa, napačnega položaja trupa ozirom glave, pri dojenčkih, ki prehitevajo razvojne mejnike grobo-motoričnega razvoja in pri dojenčkih z genetskimi težavami (1).
Novorojenček se mora spoprijeti s prilagajanjem na novo okolje izven maternice, kjer je veliko novih dražljajev, gravitacija, različna raven hrupa, sprememba temperature in bistveno manjša zaščita kot v znotrajmaterničnem okolju. Otroci, ki so se rodili prezgodaj, imajo lahko zaplete, ki so posledica stanja pred ali med samim rojstvom. Najmanjši tehtajo le 400 do 1000 gramov, največje težave jim predstavljajo nezrelost pljuč, črevesja, možganov, težave z regulacijo telesne temperature in mišične aktivnosti. Ustrezna nevrofizioterapevtska obravnava lahko zmanjša in ublaži učinek teh težav ali zaplete celo prepreči. Velikega pomena je tudi poseben režim hranjenja, ki vključuje tudi hranjenje z materinim mlekom in dojenje, v kolikor je to že možno.
Nevrofizioterapevtske dejavnosti so osredotočene na koordinacijo položajne kontrole in gibanja, tako da nedonošenčkom omogočijo večjo kvaliteto in hitrost pri pridobivanju spretnosti, s tem da čim prej dosežejo enake sposobnosti dojenčkov, rojenih ob terminu. Za uspeh takšnih ukrepov je priporočljivo, da se v obravnavo vključi celotno družino (2).
Rokovanje z dojenčkom
Rokovanje z dojenčkom predstavlja način, kako naj starši s pravilnimi prijemi in vodenjem spodbujajo dojenčkove naravne fiziološke vzorce drže in gibanja. Ta je pri tem aktiven, sam naredi, kar zmore, starši pa mu nudijo le dodatno oporo.
“Babyhandling” oz. pravilno ravnanje (rokovanje) z dojenčkom je pojem, ki ne zajema samo pravilnih položajev v določenih situacijah, temveč pomeni način življenja in sodelovanja s starši in dojenčkom na način, ki je zanj najboljši in najkoristnejši (1).
Danes dajemo temu vse večji poudarek, ker je na tržišču vse več tehničnih pripomočkov, ki naj bi staršem pomagali pri dnevnem preživljanju časa z otrokom. Hkrati pa ga ti pripomočki spravljajo v pasivne položaje, v katerih je ves čas privezan zaradi varnosti in se tako ne more svobodno gibati.
Otrok potrebuje za svoje gibanje ravno površino, ki mu daje varnost, zato so tla najboljša izbira. Uporabi se kakovostna blazina, ki je dovolj velika, ni zdrsljiva in dojen-čku nudi varnost pred padci. Na splošno je med starši prisotno prepričanje, da so tla nehigienska, mrzla, trda, nevarna in, da se bodo otroci pri tem okužili ali poškodovali.
Otroci danes preživljajo vse preveč časa vpeti v vozičke, hojice, nosi se jih v različnih rutah, kengurujčkih in nahrbtnikih ter sta jim tako vse premalo omogočena igra in gibanje na tleh oz. travi. Otroka se na sprehodih naj ne bi prevažalo, temveč naj bi čim več samostojno hodil takoj, ko osvoji samostojno hojo. Do takrat se ga spodbuja h gibanju na tleh, da se čim več kotali, obrača, dviguje in vstaja po svojih zmožnostih. Starši ga pri tem spodbujajo z besedo, pesmijo ali igračkami.
Babyhandling oz. rokovanje z dojenčkom je del razvojno-nevrološke obravnave tistih otrok, ki imajo zaostanek ali odklon v razvoju in so vodeni v nevrofizio-terapevtskih ambulantah. Pomembno je, da upoštevamo simetrijo leve in desne strani telesa. Starše moramo naučiti, da enakovredno, simetrično spodbujajo k razvoju obe strani telesa (položaji pri hranjenju, nošenju, podiranju kupčka, obračanju na bok ipd.).
Vsi starši morajo biti ozaveščeni oz. poučeni o pravilnem rokovanju z dojenčkom, torej o dvigovanju, spuščanju, oblačenju, igranju in vseh ostalih postopkih v vsakodnevnem življenju družine. Starši lahko preprečijo slabe vzorce gibanja, kot so na primer iztezanje navzad v loku, spastičnost, iztezanje glave in trupa, križanje nog, metanje glave nazaj ipd. Ti slabi vzorci gibanja nastanejo zaradi poškodbe možganov in dojenčkove nezmožnosti, da pravilno napravi neke gibe (dvig glave, obrat s hrbta na trebuh in obratno, odriv od podlahti in dlani itd.). Pomagajo mu lahko, da se izvleče iz zanj neugodnih situacij in nato samostojno giblje (na primer plazi).
Z ustreznimi postopki se dojenčkovim možganom ves čas pošiljajo informacije o pravilnih položajih in kretnjah in tako dojenček nehote vadi ves dan. Pri pravilnem postopanju pazimo, da so dojenčkove roke vedno spredaj, ne smejo zaostati za njegovim hrbtom ali ob straneh, da so komolci pred rameni in da se izvaja rotacija v trupu, kar je še posebej pomembno za sedenje in hojo. Dokler je dojenček še zelo majhen, naj počiva v rahlo skrčenem položaju, kot zarodek v maternici, ker je to nasproten položaj od iztezanja dojenčka v loku navzad. Ta položaj dobimo tako, da ga leže na boku podpremo s svitkom brisače ali pleničke. Dojenček in svitek imata obliko črke C. Ročice morajo biti pred telesom, prav tako pazimo, da glavica ni potisnjena nazaj. Ta položaj imenujemo gnezdo (angl. nest) (3).
Prednosti rokovanja:
- neposredna povezanost med dojenčkom in staršem, spoznavanje, čutenje, vzajemnost,
- neverbalna komunikacija,
- starš z rokovanjem spodbuja pravilne gibalne vzorce pri dojenčku tudi prek vsakodnevnih aktivnosti: previjanja, dojenja, kopanja, podiranja kupčka, nošenja, dvigovanja in polaganja na podlago oz. posteljo,
- dojenček pridobi pravilen občutek o telesni shemi,
- dojenčku omogočimo svobodno in aktivno gibanje,
- dojenček pridobiva na kakovosti motoričnega razvoja.
Dvigovanje
Dojenčka se ne sme dvigovati s podlage kot paket, torej tako, da damo roke pod njegovo glavico in ritko ter ga dvignemo, ali tako, da večjega otroka primemo pod pazduhe in ga kot lutko dvignemo v zrak. Pravilno je, da ga prek svoje roke rotiramo na stran, pri čemer je roka podložena med njegovimi nogami in drži ramo na tisti strani, na katero ga obrnemo. Njegovo zgornjo prosto roko potisnemo prek svoje roke, in če je to potrebno, pridržimo glavico in ga dvignemo. Na ta način upoštevamo osnovno pravilo: roke so bile pred telesom in izvedli smo rotacijo trupa.
Spuščanje dojenčka na podlago
Pri spuščanju sledi obratni vrstni red kot pri dvigovanju. Dojenčka držimo bočno na svoji roki ter ga najprej počasi spuščamo bočno na njegovo ritko in kolk, nato pa ga nežno spustimo na podlago. Ko dojenček zmore sam kontrolirati svojo glavico, mu omogočimo, da se nasloni na svojo roko.
Previjanje
Običajno se dojenčka pri menjavanju plenic in negi ritke prime za stopala in dvigne noge v veso. Pravilen način je malo drugačen.
Dojenčka ne držimo za stopala, temveč svojo roko položimo med njegove noge in držimo njegovo stegno, medtem ko smo drugo nogico naslonili na svojo roko. Na ta način je zelo enostavno izvesti nego spolovila, menjati pleničko, dojenček pa je ves čas v pravilnem, rahlo pokrčenem položaju.
Igranje z dojenčkom
Staršem svetujemo:
- Igrajte se z dojenčkom v ravnini njegovih oči, tako boste zlahka dosegli sodelovanje.
- Naučite se odzivanja nanj: sledite, kaj ga zanima in kaj opazuje, ujemite njegov ritem in vzdržujte preproste igre.
- Vključite se v njegovo igro kadar koli in kolikor je to mogoče.
- Polagajte dojenčka med igro na trebuh, kolikor časa je to mogoče. Morda se bo prvič obrnil, čeprav tega še niste pričakovali. Pomnite: tla so boljša, kot postelja ali zofa.
- Zmanjšajte uporabo igračk na minimum. Mnogo igračk je motečih, dnevno jih zamenjujte.
- Uporabljajte preproste igračke, ki so običajno doma: plastenke, plastične zamaške, pokrove, ogledala z varnimi robovi, škatle od čevljev, balone za opazovanje.
- Ustvarite čas za igranje skozi ves dan: med kopanjem, med menjavanjem pleničk, med vožnjo z avtomobilom, med obešanjem perila itd.
- Berite preproste knjige.
- Dojenčki imajo radi veliko ponavljanja in vaje skozi igro.
- Igrajte se na igralih na igrišču, s tem bo dojenček pridobil tudi priložnost in izkušnje v socializaciji z vrstniki, ustvarite dobro socialno omrežje, v katerem bo dojenček rastel.
Držanje in nošenje dojenčka
Prve mesece nosimo dojenčka v naročju – leže. Podpiramo mu hrbet in glavo, ki mora biti vedno rahlo pokrčena naprej. Pazimo, da sta roki vedno spredaj. Roki ne smeta viseti navzdol. Pazimo, da nosimo dojenčka enkrat na eni in drugič na drugi roki. Prve tri mesece moramo paziti, da dojenčka ne dajemo v pokončen položaj, kajti pri tem se dojenčkova vretenca stisnejo pod njegovo težo. Dojenčka lahko nosimo tudi v bočnem položaju ali na trebuhu. Pri bočnem položaju moramo paziti, da je gornja nogica rahlo pokrčena, spodnja pa iztegnjena, dokler je naša roka med njegovimi koleni.
Pri večjem dojenčku se lahko poslužujemo položaja, pri katerem je obrnjen stran od nas. Ena roka je pod njegovo ritko, kar mu daje res občutek sedala ali stolčka, z drugo roko pa mu držimo roke pred njegovim telesom, tako da so naslonjene na našo roko.
Preoblačenje
Dojenčka preoblačimo v naročju ali na podlagi, tako da ga ves čas obračamo iz enega boka na drugega. Ko je večji, ga lahko preoblačimo v sedečem položaju v svojem naročju. Tudi pri tem je treba paziti, da so njegove roke neprestano spredaj. Preoblačenje dojenčka na hrbtu odpade!
Ne glede na to, ali dojenčka preoblačimo v naročju ali na podlagi, bodimo vedno pozorni, da odprtino puloverja pri oblačenju nastavimo na teme glavice in potegnemo naprej prek obraza. S tem preprečujemo nagib glave nazaj. Pri slačenju pa vedno potegnemo pulover od zadaj – začnemo pri temenu in ga počasi potegnemo naprej čez obraz dojenčka. S tem poskrbimo, da gre glavica počasi proti prsnemu košu, da dojenček pokrči sprednji del vratu in tako raztegne zadnji del vratu. Vratni del hrbtenice je podaljšek ostale hrbtenice, na kar moramo biti vedno pozorni. Roke morajo biti vedno pred dojenčkom, zato vedno vlečemo samo rokave oblačila, roke pa dojenčku držimo z našo roko prek komolca in jo s tem fiksiramo.
Čas dojenčka na trebuhu – “Tummy time”
V starosti nekaj tednov začnemo dojenčka obračati na trebuh. To je najbolje izvedljivo na kakovostni blazini na tleh. Paziti je treba, da so njegovi komolci in glava spredaj, torej pred njim. Dojenčku lahko olajšamo ta položaj, če mu položimo pod prsi majhno blazinico ali svitek brisače oz. plenice (5). S svojim glasom ga spodbujamo. Dojenček naj bo na trebuhu, ko je buden, in pod nadzorom staršev, na trebuhu pa naj ne spi, vse dokler se ni sposoben sam obrniti nazaj na hrbet. Dojenčka obračamo na trebuh zaradi krepitve mišic in občutka za svoje telo. Tako hkrati pridobiva tudi izkušnje za kasnejše razvojne mejnike. Trebušni položaj je potreben za krepitev vratnih mišic v najzgodnejšem obdobju dojenčka, te pa so pomembne pri kontroli glave. Pri trebušnem položaju se dojenček uči počasi prenašati težo iz ene strani telesa na drugo, kar mu kasneje omogoča lažje učenje plazenja. Tako se uči in izboljšuje občutek za dotik. Položaj na trebuhu pomaga kasneje tudi pri razvoju ravnotežja in koordinacije, ki sta temelja vseh motoričnih spretnosti. Na ta način se izboljšujeta koordinacija oko–roka–vid in koordinacija oko–roka. Do tega pride zaradi lažjega stika roke z licem in usti. Veliko dojenčkov se na ta način umiri, ker jim je položaj udoben. To velja predvsem za nervozne malčke in dojenčke s kolikami. Položaj vpliva tudi na samozavest in neodvisnost. Dojenčki to občutijo, ko znajo kontrolirati lastno mobilnost.
Položaji in podpora pri dojenju nedonošenčkov in dojenčkov
Kengurujčkanje – Položaj koža na kožo
Kengurujčkanje, kot način nege dojenčka, je zgodnji, kontinuiran in prolongiran stik kože na kožo med mamo (očetom) in novorojenčkom. Je univerzalno uporabna in biološko usklajena metoda za vse novorojence, še posebej pa za nedonošenčke, s tremi komponentami: stik koža na kožo, izključno dojenje in podpora mami v času dojenja.
Ko je le mogoče, nedonošenčka vzamemo v naročje, pri čemer se lahko poslužimo tudi metode kenguru. Pri metodi kenguru (tudi kengurujčkanje, K-metoda, angl. kangaroo-baby) mati ali oče polo-žita nedonošenčka golega na prsi in ga nekaj ur dnevno varujeta in ljubkujeta. Na ta način se vzpostavlja tesen in topel stik med otrokom in staršem, kar zelo pozitivno učinkuje na otroka in starša (7).
Položaj pri kengurujčkanju
- Mati mora biti praviloma v pokončnem položaju, ne v ležečem.
- Nedonošenčkov hrbet je pokrit in lasje suhi.
- Nedonošenček je na prsih v pokrčenem položaju.
- Nedonošenčkova ramena so sproščena.
- Nedonošenček je v stiku z mamo prsa na prsa,ne leži preko dojke.
- Nedonošenčkova glava je obrnjena na eno stran.
- Nedonošenčkov obraz mora biti viden.
- Nedonošenčkova nos in usta morajo biti vidna in ne pokrita.
- Nedonošenčkov vrat je iztegnjen, ne pokrčen.
Prednosti kengurujčkanja:
- Sam položaj je spodbuda za dojenje, sproži refleksno proi-zvodnjo mleka (laktogenezo) pri materi.
- Nedonošenček (gest. starost 26. – 30. teden) pride v tem položaju do prvih kapljic materinega mleka (med tem, ko obrača glavo in išče dojko).
- Pomaga regulirati telesno temperaturo nedonošenčka.
- Pospešuje razvoj možgan.
- Dojenje poteka uspešnejše.
- Zmanjšuje dojenčkov jok.
- Pospešuje navezo otrok-starš.
- Daje občutek topline podobno kot v maternici.
Kakšni so najprimernejši položaji pri hranjenju nedonošenčkov? (9)
- Pred dojenjem poskrbimo, da se bo mama ustrezno namestila in se bo več čas hranjenja dobro in udobno počutila. Ko dojenček kaže znake, da je pripravljen za dojenje, in ga držimo v bližini dojk v prijetnem položaju, bo verjetno brez težav vzel ponujeno dojko.
- Mama dojenčka drži čim bližje k sebi, tako da doseže dojko brez dodatnih naporov ali obračanja glave.
- Zagotovi mu, da bo lahko nagibal glavo nazaj oz. se odmikal od dojke
- Podpira mu vrat, ramo in hrbet. Nekateri dojenčki imajo radi, da mu podpirajo tudi noge.
- Položaji, ki mamam ustrezajo v prvih dnevih, se lahko spremenijo, ko dojenček postane večji in močnejši.
- Vedno se naj mama pogovarja z osebjem, ki skrbi za dojenčka, da skupaj izberejo položaj in priložnost za hranjenje in dojenje, ki najbolj ustreza otroku in njegovim trenutnim zdravstvenim potrebam.
Položaj zibelke
To je najpogostejši položaj pri dojenju. Dojenček leži na podlakti matere, na strani dojke iz katere se doji, z iztegnjenim telesom prečka materino telo od spredaj. Njegova glava počiva v pregibu komolca ali je položena na podlaket matere, odvisno od velikosti dojenčka. Dojenčkova prsa so ob prsih matere, brez vmesnega prostora. Spodnja roka dojenčka počiva pod dojko matere. Nikakor ne visi navzdol ali je pod pazduho matere! Nogice oz. stopala dojenčka lahko mati objema z dlanmi za bolj varen občutek dojenčka.
Prečni položaj zibelke
Podobno zgornjemu položaju, le da je dojenček podprt z roko matere iz nasprotne strani dojke, iz katere je dojen. Če je otrok dojen na levi strani, mora biti podprt z desno roko. V tem primeru lahko mati podpira svojo dojko z levo roko in s tem omogoči optimalno dojenje. Ta položaj je najpogostejši položaj pri dojenju nedonošenčkov.
Položaj matere leže na hrbtu
Mama se lahko med dojenjem uleže na hrbet popolnoma vzravnana ali pa v pol sedečem položaju. Za doseganje udobja med dojenjem naj uporabi blazine.
Položaj prijem plesalca
Ta položaj nudi posebej veliko podporo dojenčkovi čeljusti med dojenjem. Mama objame dojko s srednjimi tremi prsti in uporabi palec in mezinec, da podpre otrokovo bradico.
Položaj leže na boku
Raje kot v sedečem položaju, mati otroka doji leže, ker je udobneje. Leži na postelji, podprta s parom blazin. Dojen-ček leži vzporedno z materinim telesom, kjer mu gravitacija pomaga pri dojenju. Ta položaj sproži pri otroku instinkt po dojenju. Je primeren položaj, da se mati spočije ob dojenju. Zelo prikladen je ponoči. Mati in dojenček ležita drug ob drugem in sta z obrazom obrnjena drug proti drugemu. Mati daje obču-tek varnosti s svojimi nogami, svojo roko ima položeno nad dojenčkovo glavo. Mnogim ma-mam priporočamo ta položaj, saj je zelo sproščujoč za oba.
Položaj prijem ragbi žoge
Pri tem položaju leži dojenček v nivoju dojke na strani, kjer se doji. Njegova glava je v dlani matere in njegovo telo na strani in za materinim telesom. To je položaj primeren za matere z večjimi dojkami (imajo lepši pregled nad dojenjem otroka ), oz. matere, kjer je dojenje boleče (npr. po Carskem rezu – jim ni potrebno držati teže otroka). Tudi matere dvojčkov se pogosto poslužujejo tega položaja.
Pogosti zapleti pri dojenju zaradi nevroloških okvar in težave pri dojenčkih z Downovim sindromom
- Hipotonija ali »sindrom mišične ohlapnosti – mlahavosti«, ki se lahko pojavi z ali brez mišične oslabelosti in povzroči nenormalen nadzor orofaringealnih struktur. To lahko vodi v šibko ali neučinkovito sesanje.
- Sesanje je oslabelo, prav tako požiranje in refleks zaletavanja hrane.
- Pozorni moramo biti na opozorilne znake in za dojenje uporabimo veliko več časa in energije.
- Pogosto je prisotna disfagija, še zlasti pri dojenčkih s cerebralno paralizo.
- Prisotna je lahko prekomerna (hiperekstenzija) vratu in ramen, ki omejuje gibanje jezika in čeljusti.
- Pogosto so prisotne bolezni dihal, oteženo dihanje in požira-nje.
- Počasno pridobivanje na telesni masi.
- Pričakujemo lahko nadaljnja tveganja za zaplete pri dojenju in razvojni zaostanek.
Dojenje dojenčka z Downovim sindromom ali hipotonega dojenčka
V primeru, da ima dojenček nizek mišični tonus (lahko pri sindromu Down) potrebuje podporo bradice in dojke, da bo zanj dojenje lažje. Glede na to, da so to otroci, ki se hitreje utrujajo, nimajo toliko moči in so podoji daljši, naj mama upo-rabi položaj, v katerem bo lahko dojila dlje časa in ji bo še vedno udoben. Najbolj priporočljivi položaji so:
- položaj prečne zibelke,
- položaj ragbi žoge,
- položaj prijem plesalca in ostali položaji, ki spodbujajo iztok mleka.
Pogosti zapleti, ki nastanejo zaradi razcepljene ustnice in/ali trdega neba:
- Dojenčki z razcepljeno ustnico in/ali trdim nebom se pogosto ne morejo prisesati na prsi.
- Poleg tega, ker ustna votlina med hranjenjem ni dovolj ločena od nosne votline, dojenčki ne morejo ustvariti podtlaka za izsesavanje mleka iz dojke, ali pa imajo s tem velike težave.
- Posledično so ti dojenčki med dojenjem pogosteje utrujeni, kar podaljšuje dojenje, ob tem pa ne napredujejo v rasti.
- Velikost in lokacija razcepa ustnice in/ali trdega neba vpliva na to, ali bo dojenje možno ali ne. V primeru obsežnejšega razcepa, predvsem trdega neba, je potrebno najprej opraviti kirurško korekcijo anatomske nepravilnosti, šele po tem, lahko mama prične s polnim dojenjem.
Položaji, ki omogočajo dojenje otrok z razcepljeno ustnico in trdim nebom
Pri otrocih z razcepljeno ustnico ali trdim nebom, moramo uporabiti položaje in prijeme dojke, ki omogočajo dobro tesnenje. Dojenčki z razcepljenim trdim nebom težko vzdržujejo sesanje s podtlakom, vendar se lahko doji celo preden se anatomska nepravilnost popravi, če ima mati ustrezno pomoč in pravi nasvet. Pomembno pa je mami razložiti, da se otroka lahko hrani tudi z izbrizganim materinim mlekom, če sesanje iz dojke ne bo uspešno.
Pokončen položaj pri dojenju
Nekateri otroci se radi dojijo sede. Položaj je primeren za mamo, ki ima močan izliv mleka. V kolikor ima otrok težave s požiranjem, dihanjem ali ima razcepljeno nebo, mu bo sedeč položaj olajšal sesanje. Predvsem pri mamah, ki imajo močan curek iztekajočega mleka. Poskrbeti je potrebno, da ima otrok varen in zanesljiv naslon na mamino roko, ki ga podpira med lopaticama ali med bazo vratu in lopaticama.
Dojenček je postavljen v položaj jahanja konja z nogicami okobal preko stegna matere. Mati podpira njegovo glavico pri bazi vratu. Pri tem položaju ima mati boljši pregled nad vrhom dojenčkovih ust in svojo dojko. Če mama podloži vzglavnik na nogo pod otrokom, lahko ta položaj postane bolj udoben. Ta položaj je primeren tudi za otroke s prirojenim izpahom kolkov, ne le za dojenčke z razcepljeno ustnico in/ali trdim nebom.
Rokovanje in hranjenje
Med hranjenjem je treba, ne glede na to, ali se dojenček hrani na dojki ali po steklenički, vedno paziti, da je njegovo telo rahlo pokrčeno in nagnjeno na materine prsi, ter da sta obe dojenčkovi roki pred njegovim telesom in ne pod materino pazduho (kar je običajno) oz. da mu roki ne visita ob strani. Hkrati je treba pozornost posvetiti položaju njegove glavice, ki ne sme biti nagnjena nazaj, temveč rahlo naprej (10).
Hranjenje dojenčka po steklenički ali žlički
Starš sedi, hrbet ima podprt, noge so pokrčene v kolenih in privite k sebi, dojenček leži s hrbtom na stegnih starša, pri čemer je z ritko naslonjen na trebuh starša, nogi pa mu počivata na njegovem prsnem košu. Roka starša počiva na dojenčkovem prsnem košu in trebuhu, druga roka drži stekleničko ali žličko. Dojenček pogosto sega z rokami po steklenički in se je tudi oprijema. Med hranjenjem ima dojenček dober očesni stik s staršem. Hrana se mu ponudi iz sredine od spredaj. Položaj je tudi terapevtski, saj mu lahko podložimo pod glavo brisačko ali pleničko in mu tako preprečimo iztezanje glave nazaj – opistotonus (11).
Izboljša se dihanje skozi nos. Dojenček ima dober očesni in telesni stik. Paziti je treba, da z žličko ali cucljem pritisnemo jezik rahlo navzdol. Pomembna je velikost žlice: ne sme biti prevelika, da bi dojenčku sedla na zobni lok, hkrati pa mora biti dovolj plitka, da lahko z zgornjo ustnico iz nje pobere hrano. Vzeti si je treba čas (7).
Podiranje kupčka
Podiranje kupčka je metoda izpahovanja zraka, ki ga je dojenček pogoltnil med hranjenjem. Kupček podiramo tako, da si dojenčka položimo na ramo. Z eno roko ga držimo za ritko, z drugo roko pa ga držimo prek njegovega hrbta, tako da s prsti podpiramo glavico in mu dajemo oporo. Pomembno je, da so roke dojenčka pred njegovo glavo in da sta obe nadlahti na istem ramenu tistega, ki ga nosi. Dojenčka ni treba tresti ali ga nositi naokrog. Nekaterim dojenčkom pa bolj ustreza, da se jih položi prek kolena ali da nam ležijo na roki.
Zaključek
Rokovanje (Babyhandling) in položaji dojenčka med dojenjem so medsebojno povezane aktivnosti ob hranjenju in negi dojenčka. Rokovanje je aktivni postopek za dojenčka dvigovanje, polaganje, posedanje, obračanje, previjanje dojenčka, medtem ko so položaji pri dojenju pasivne, umirjene aktivnosti, kjer se naj dojenčku omogoči čim boljši stik z dojko in učinkovito sesanje (hranjenje), mami pa udobnost in sproščenost, predvsem tam, kjer bodo podoji potrebovali nekoliko več časa.