Sproščeno starševstvo za poln razvoj otrok

Sproščeno starševstvo za poln razvoj otrok

Strokovni članek avtorice doc. dr. Andreje Poljanec, ki je specialistka zakonske in družinske terapije. Članek je napisan na temo sproščenega starševstva za poln razvoj otrok.

Povzetek

Ljudje smo iz odnosa ustvarjeni in v odnos se rodimo. Z odnosi smo zaznamovani in določeni v organskem in tudi osebnostnem smislu. Kvaliteta odnosov, ki nam je položena v zibko, močno zaznamuje naš razvoj, tako na nevrološki in organski osnovi kot tudi na ravni osebnostnega ter duševnega razvoja.

V primeru, da so odnosi v družini varni, se naši možgani, posebej na področju odnosov in čustvovanja, razvijajo najbolj polno in zdravo. V varnih odnosih se počutimo sproščeno, nam je prijetno, čutimo se sprejete in nam je na splošno – v povprečju, lepo. Varni odnosi omogočajo vzajemen razvoj vključenih oseb. Če smo bili zanje v otroštvu in mladosti prikrajšani, nam možnost reorganizacije nevronskih poti, dograditev ne-varne navezanosti v varno obliko, razvoj čustvene zrelosti, sočutja, uglašenosti in empatije zaradi plastičnosti možganov ostaja na razpolago vse življenje.

Poklic v zdravstvu je poklic v odnosih. Večina se je zanj odločila tudi z namenom lajšanja trpljenja ljudem, pa se kasneje neredko znašla v situacijah polnih stresa, naveličanosti in tegob.

V prispevku se bomo posvetili vprašanju, kako nam razvijanje čuječnosti, samozavedanja in empatije lahko pomaga k polnejšim in bolj zadovoljnim odnosom do samih sebe, do sodelavcev in do pacientov. Če smo strokovnjaki do mamic in staršev dojenčkov ter malčkov bolj empatični, se bodo ob nas počutili bolj varno. Posledično nam bodo bolj zaupali (tako glede naših nasvetov kot v tem, da bodo uspeli spregovoriti o več svojih težavah), lažje in bolj kvalitetno jim bomo lahko svetovali. Ob doživljanju občutka varnosti in sprejetosti, se bodo mamice pa tudi očetje bolj sprostili, se bolje počutili in se lažje srečevale z izzivi ob dojenju. Ob vsem bodo bolj polno razvijali suvereno in varno starševstvo.

Ključne besede: empatija, empatija v zdravstvu, čustveni stik, opolnomočenje staršev

Uvod

Empatija

Kaj je empatija

Empatija je človeška lastnost, s pomočjo katere lahko prepoznavamo čustva v odnosih, razumemo in predvidimo vedenja drugih, še posebej pa nam omogoča boljšo medsebojno povezanost.

Psihologija in filozofija empatijo na splošno razumeta kot zmožnost vživljanja v čutenja drugega, branja osnovnih čustev ter sposobnost zavedanja izkušenj drugih (30).

Empatija označuje sposobnost posameznika, da se postavi na mesto drugega, pri čemer zazna in razume oziroma se vživi v občutja in misli te druge osebe. Na ta način je posameznik zmožen priti do zavedanja in spoznanja izkušnje in doživljanja druge osebe. S predstavljanjem doživljanja drugega je oseba »potegnjena« v njegovo doživljanje in tako sposobna videti situacijo z njegove perspektive. Ob tem se v njej prebudijo podobna občutja, prek katerih imamo dostop do notranjega doživljanja drugega (32). Empatija tako omogoča boljšo medsebojno čustveno povezanost ter je podlaga za razvoj zdravih in kvalitetnih odnosov. Pri empatiji prihaja do vzajemne interpretacije duševnih vsebin obeh oseb. To sposobnost je čudovito izrazil eden od pionirjev na področju razumevanja odnosov – Daniel Stern, (34) in sicer s stavkom »Vem, da veš, da vem!« Kar pomeni tudi »Čutim, da čutiš, kar čutim!« Če to zmoremo, pomeni, da smo povezani drug z drugim in se drug ob drugem vzajemno razvijamo – neprenehoma. V empatičnih odnosih torej čutimo, da drugi čutijo, kar v določenem trenutku doživljamo. Ko smo v odnosih empatično povezani, smo za drugega pripravljeni marsikaj narediti s predanostjo in veseljem.

Kljub temu, da se v drugega vživljamo in zaznavamo njegovo stanje, nas pri procesu empatije le-to ne preplavi ali pretirano obremeni, ampak zmoremo ostati v čustvenem ravnovesju s seboj. Da zmoremo ostati na primerni razdalji (11). Le v tem primeru lahko prek tega, da drugega začutimo, učinkovito pomagamo oziroma se z njim povežemo in smo mu v oporo. Empatija zakrpa razpoko med tem, kar doživljamo sami in med tem, kar doživljajo drugi (10).

Empatija tako poteka v treh razvojnih stopnjah in sicer:

  1. deljenje izkušnje, podoživljanje notranjih stanj drugega;
  2. razumevanje stanj drugega in njihovih vzrokov (vključuje tudi zanimanje za to) ter
  3. pro-socialni odziv in izražanje skrbi, izražanje motivacije za izboljšanje izkušnje oziroma stanja posameznika (npr. zmanjšanje stiske) (36).

Po Morseju (22) naj bi imela empatija poleg čustvene, kognitivne in vedenjske, tudi moralno komponento. V nacionalnih zdravstvenih programih bi bilo potrebno spremeniti kulturo vrednot glede sočutnega in na pacienta usmerjenega obravnavanja. Empatičen način dela bi moral biti moralna obveznost. Hojat (11) ugotavlja, da ko pacienti čutijo, da zdravnika zanimajo in jih razume, mu bolj zaupajo, posledično se bolj razkrijejo, tudi način življenja in tako ima zdravnik dostop do informacij, ki so relevantne za zdravljenje in omogočajo postavitev boljše diagnoze ter ustreznega zdravljenja.

Na ta način se drug ob drugem pomirimo in porazdelimo breme bolečine ali celo množimo veselje. Tako se drug ob drugem najbolj polno razvijamo!

Nevrološka podlaga empatiji

Najprej bomo pogledali od kod sposobnost empatije prihaja in zakaj je človeku tako potrebna. Evolucijsko se je potreba po empatiji in s tem tudi sposobnost empatije začela razvijati šele s pojavom sesalcev. Mladiči sesalcev namreč potrebujejo neprenehno nego, podporo, materino mleko, povezovanje, sicer ne preživijo. Iz teh potreb se je razvil cingulatorni gyrus oziroma celotni limbični sistem. (19) Tudi širše gledano, npr. v poklicnih odnosih pa tudi družbenih, se lahko razvijamo le, če smo drug z drugim resnično povezani – empatično povezani. To na primarni ravni/stopnji poveča možnost preživetja posameznika, nadalje pa od nas zahteva, da moramo biti pozorni na dejanja in cilje, čustva ter misli drugih, če želimo dobro sodelovati (30) in se tudi dobro počutiti, biti zadovoljni (31).

Neokorteks se je močneje razvil šele pri primatih, posebej izrazito in najmočneje pri človeku. Omogoča nam razumevanje naših čustev, občutkov, odnosov ter ubesedanje le-teh, povezovanje in razumevanje drug z drugim, predvidevanje prihodnosti na podlagi preteklih izkušenj. Tudi Daniel Stern (33) pravi, da je osnovna motivacijska sila, ki nas žene v vzajemne odnose, preživetvene narave, saj smo že od rojstva naprej usmerjeni k iskanju varnosti in vzpostavljanju navezanosti. V ozadju je torej potreba po stiku. Že po naravi smo zato zasnovani tako, da smo sposobni vzpostavljanja te povezanosti. Biološke temelje empatije lahko tako najdemo v naši strukturi možganov, ki jih je narava oblikovala tako, da lahko direktno začutimo čustvena stanja in namere drugih ljudi. Naš živčni sistem je sposoben biti v resonanci z živčnim sistemom druge osebe in obratno. Prvi, ki je konec 90. let prepoznal nevrološko podlago empatiji je bil italijanski znanstvenik Giaccamo Rizzollati. Na to je pomislil ob izvajanju eksperimentov z opicami in opazovanjem njihove možganske aktivnosti, medtem ko so jedle rozine. Eden od raziskovalcev je tudi sam segel po rozino in jo pojedel in opica ga je medtem opazovala. Merski inštrumenti so medtem pri opici pokazali enako aktivnost, kot če bi rozino pojedla opica sama, zato je te nevrone poimenoval »zrcalni nevroni«. Gre za poseben set nevronov, ki se sprožijo v osebi, ko opazuje drugega, njegove odzive, doživljanje, ali pa ko posluša jezikovni opis nekega dejanja oz. prebira pripoved o nečem. Zaradi zrcalnih nevronov se v človeških možganih sproži enak odziv kot bi se, če bi se dogodek osebi dejansko zgodil. Zrcalni nevroni so torej biološki temelj empatije, s tem pa je sposobnost empatije zapisana globoko v naše telo. Omogočajo nam, da se lahko vživimo v doživljanje drugega (25, 29). Sistem zrcalnih nevronov nas vodi k razumevanju dejanj medsebojnega vplivanja, uglašenosti, empatije, simpatije, identifikacije in intersubjektivnosti (34).

Novejše študije pa omogočajo bolj poglobljeno in natančno razumevanje sposobnosti empatije na nevrološki ravni. Zanimivo je, da sta v prvi dve fazi (doživljanje izkušnje in razumevanje le-te) vključena dva med seboj ločena dela možganov, čeprav le skupaj lahko vodita do istega cilja.

Thomas Lewis (19) prav tako razlaga proces empatije s pomočjo treh mehanizmov, ki so med seboj povezani, in sicer: ponavljanje za drugimi, v smislu, da čutimo, kar čutijo drugi. V naših možganih se namreč ob gledanju drugih vzburijo isti predeli; to se npr. zgodi, ko gledamo drugega, kako čustvuje, in čutimo isto kot on, ko poslušamo drugega, gremo za glasom (to zmore že dojenček), čutimo tudi občutke in bolečino drugega ob bolečini, gnusu ipd. Na ta način razumemo, kaj se dogaja v drugem človeku. Vse to se dogaja v notranjem delu temporalnega režnja. Če je le-ta poškodovan ali zaradi katerega drugega razloga ne deluje (npr. pri sociopatih ali psihopatih), ta človek na nevrološki ravni ne zmore posnemati, kar čuti drugi v odnosu ali, ki ga opazuje, gleda. (19).

Pri empatiji sta pomembna še srednje in zgornje temporalne strukture (36), ki omogočajo predvidevanje oz. tako imenovano samo-projekcijo – sposobnost, da si predstavljamo stanja izven tukaj in sedaj, da vključimo prihodnost, preteklost in si znamo predstavljati kontra učinek oz. perspektivo drugega. Pri ljudeh, ki trpijo za motnjo na avtističnem spektru, so opazili, da se ta del možganov pri opazovanju drugih ne vklopi. (19; 36). To pomeni, da jih ne more zanimati, zakaj se ljudje počutijo tako kot se, zakaj nekaj ne more potekati tako, kot so si zamislili, in da težko prenesejo spremembe ipd. … ta del možganov, ki omogoča projekcijo, se torej pri njih ne vklopi. Brez delujočega tega dela možganov pa mehanizem empatije ne more delovati. Podoben vzorec delovanja je tudi pri ljudeh s shizofrenijo ali drugimi psihopato-logijami. (36)

Za dobro ravnovesje med tem kaj čutim v sebi in kaj čutim pri drugih ter kako se bom na situacijo odzval, je potrebno tudi nemoteno delovanje medialnega korteksa. Le-ta nam omogoča, da zmoremo biti v ravnovesju med svojimi potrebami ter potrebami in občutki nekoga drugega. Če ta del možganov ne deluje, se ne odziva, govorimo o narcistični motnji, za katero je značilno prav to. (19).

Kljub temu, da so deli v možganih med seboj ločeni, pa strokovnjaki ugotavljajo, da socialni ključi vključujejo kvalitativno različne vzorce nevronske aktivnosti, kar pomeni, da empatije ne moremo razbiti na posamezne delčke ampak bolj na komponente. Ali celo, da so med seboj sicer direktno nepovezani centri, ki so aktivni v procesu empatije, senzitivni na manipulacijo dejavnikov iz nižjih ravni (36).

Teoretično lahko sposobnost empatije razvijemo vsi ljudje. Do neke mere jo razvijamo že v otroštvu, na nezavedni ravni, sproti, mimogrede; kasneje v življenju pa tudi zavestno, če se trudimo in si to želimo – neprenehoma. Na žalost obstajajo določene motnje in nepravilnosti v možganih, ki določenim ljudem onemogočajo, da bi to sposobnost razvili. Pa vendar so tudi ti posamezniki za nas pravo bogastvo – le na drug način. Ugotavljajo, da so z motnjo avtističnega spektra (ti ljudje zmorejo malo empatičnih odzivov) živeli Albert Einstein, Sir Isaac Newton, Sir Anthony Hopkins (3). Torej, z empatijo nam je v odnosih lažje in lepše, naše življenje pa ima lahko globok, velik smisel tudi, če nam možnost empatije ni bila odmerjena s polno žlico …

Empatija je temeljni pogoj za razvoj varnih odnosov (34).

Otroci za preživetje potrebujejo odraslega, na katerega se navežejo (1). Zato se je skozi evolucijo razvil sklop vedenj in značilnosti, s katerimi otroci pritegnejo pozornost in bližino odraslih. Že ob rojstvu so pri otroku aktivni in delujoči vsi senzorni sistemi, s katerimi sporoča, kaj mu ustreza in kaj ne. Tako otrok pomaga odraslemu, da se lahko nanj empatično odzove. Otrok se npr. vedno orientira v smer, kjer sliši, vidi, čuti in vonja svojo mamo. Temu iskanju stika so namenjene tudi signalne funkcije, kot so čebljanje, smehljanje in gestikuliranje (2). Vse to otroku pomaga stopiti v interakcijo in se navezati na skrbnike. S temi sposobnostmi pa ni opremljen le novorojenček, temveč se tudi matere na poseben način odzivajo nanj (15). Vse te omenjene sposobnosti so temelj razvoja navezanosti (lahko je varna ali nevarna), ki omogoča otroku fizično in čustveno preživetje. Kadarkoli otrok potrebuje odraslega, se v njem aktivira sistem tesnobe, ki odraslega prikliče na pomoč. Če se le-ta sočutno odzove, se otrok čuti ljubljenega, varnega in samozavestnega, če pa te osebe ni ali je neodzivna, postane tesnoben in na vse možne načine išče pozornost ter oporo skrbnika.

Brez odraslega se tudi otroški možgani ne morejo razviti. Ta razvoj se začne ob rojstvu in je v prvih treh letih najhitrejši (23). V strukturo možganov se kot mentalni modeli zapisujejo emocionalne izkušnje z drugimi ljudmi. Glede na te modele se oblikujejo pričakovanja, ki jih ima posameznik v odnosu z drugimi ljubljenimi osebami kasneje v življenju. Čustveni odzivi staršev na otrokove signale so torej tisti, ki oblikujejo otrokov mentalni svet. V bistvu gre za to, koliko so starši empatično uglašeni na otrokovo stisko. Prve možganske kapacitete se razvijajo le v odzivnosti na socialne situacije, kar pomeni, da se otrok med sproščenim in nežnim pestovanjem nauči več, kot med kazanjem predmetov iz didaktičnih razlogov. Prvi izviri zadovoljstva so namreč vonj, dotik in zvok. V sproščenem naročju se zato otrok počuti varnega, uskladi dihanje, srčni utrip, sprostijo se mišice, živčni sistem je povezan s starševskim. Zadovoljna mati in oče otroku nehote gradita prefrontalni korteks in razvijata kapacitete za samoregulacijo ter kompleksne socialne interakcije. Brez empatičnega odnosa se orbitofrontalni korteks ne more dobro razviti. Če v kritičnem obdobju zorenja tega dela možganov (to je do tretjega leta) odnosov ni, je malo možnosti, da se ta del možganov sploh normalno razvije (7).

Brez te rahločutne, empatične in afektivne uglašenosti staršev na otroka, prek katere starši regulirajo otrokovo stisko na odrasel način, se otrok na njih ne more varno navezati, kar pomeni, da ob starših ne dobi občutka pomembnosti in vrednosti (23). S tem je oslabljen tudi razvoj empatije. Toliko čustvene uglašenosti, kot jo ob otroku premorejo starši, lahko razvije tudi otrok. Jedro čustvene inteligentnosti, tj. sposobnosti za razvoj ter ohranjanje odnosov, je prav v odzivnosti staršev na otrokove potrebe. V usmerjanju, spremljanju, sočutju in odzivnosti se začne varno in odgovorno starševstvo (15).

Ob negotovih, zaskrbljenih in obremenjenih mamicah, ki se v vseh teh občutkih le stežka znajdejo in ki jim otežujejo sproščeno materinstvo, so v stiski tudi dojenčki. Dojenček namreč srka materino vzdušje prek neverbalne govorice in nevrofiziološkega pretoka, saj je tako rekoč njen podaljšek (5).

Ob upoštevanju, da je za uspešno dojenje nujno potreben hormon oksitocin (38), ki se sprošča, kadar je mamica umirjena, je pomembno, da se ob zdravstvenem osebju počutijo dobro, saj bo tudi to vplivalo na uspešnost vzpostavljanja in vzdrževanja dojenja. 

Pomen empatije in odnosov med sodelavci

Raziskave dokazujejo, da igra empatija tudi na delovnem mestu pomembno vlogo. Iz raziskave (IOWA), narejene leta 2017 je razvidno, da ima empatija neposreden vpliv na produktivnost zaposlenih, na pripadnost in vključenost/angažma. Michie (21) ugotavlja, da je življenje na splošno manj stresno in bolj sprejemljivo, če zmorejo ljudje prakticirati empatijo tako na delovnem mestu kot v privatnih odnosih. V svetu poklicnih odnosov empatijo pojmujemo bolj kot prakso, ne toliko kot občutenje (4).

Lastna odločitev za osebnostni razvoj

Gilbert (8) v svoji knjigi »Take this Job and Love It« sporoča, kako pomembno je, da se sami odločimo videti in razvijati pozitivne stvari v organizaciji v kateri delamo in ob ljudeh s katerimi delamo.

Podobno razlaga Dinkins (4), ki pravi, da se vedno znova sami zavestno odločamo, kako bomo odprti do drugih. Pomembno je, da se naprej zavedamo naše omejenosti in si jo priznamo, šele potem smo lahko odprti in neobsojajoči do drugih. Tisti, ki se odločijo za prakticiranje empatije na delovnem mestu, so manj pod stresom in bolj polni energije, saj smo v tej realizaciji in v svojem temelju vedno povezani s svojimi sodelavci. Ko zmoremo odprtost in empatijo, smo lažje tudi bolj etični v odnosu z drugimi, jih bolje razumemo, kaj potrebujejo. Poleg tega je empatija nalezljiva! Če smo empatični sami, bomo s tem tudi druge navdušili za to pot.

Pomen empatije v odnosu do pacienta, oskrbovanca ter vpliv na zadovoljstvo le-tega

Grajenje pozitivnega odnosa med zdravnikom in pacientom oziroma oskrbovancem ne samo izboljša zadovoljstvo slednjega temveč tudi zmanjša zdravniške napake. Zato je pomembno, da bi se zavedali pomena zaupanja, interakcije in empatije v tem odnosu ter ju razvijali. (34). Mnoge študije so pokazale, da obstaja povezanost med zaupanjem v odnosu zdravnik-pacient in izboljšanim pristopom zdravljenja. Gre namreč za vzajemen odnos, za katerega posebej pacienti poročajo, da je pomembno, kakšen je.

Zaupanje tudi stimulira večjo ustvarjalnost, inovacije in izvedbo – stvari stečejo bolj gladko. (34).

Empatično komunikativno vedenje je povezano z večjim zadovoljstvom pri pacientih (14). Empatija in sočutje sta centralna vidika zdravstva in imata za posledico pozitivne izide, ne samo za pacienta. Med postavkami strokovnosti, zaupanja, odnosa ima empatija na zadovoljstvo pacientov najmočnejši in najbolj neposreden vpliv (34). Zdravstveno osebje, ki zmore več empatije, dobi več primernih informacij o pacientovi bolezni in skrbeh. Podoben učinek ima zaupanje (34).

Kim in sodelavci (14) v svojem članku navajajo, da je treniranje empatičnih komunikacijskih spretnosti postalo del zdravstvenega izobraževanja ob diagnostičnih strokovnostih in tehničnih spretnostih. Ne glede na vse to pa empatija v medicini še ni prav široko prepoznana (20)

Kim in sodelavci (14) so v raziskavi posebej merili učinke kognitivnega empatičnega in čustvenega vidika na odnos, zaupanje in ubogljivost oziroma upoštevanje navodil zdravstvenega osebja. Direktne povezave so se pokazale v smereh:

  • Kognitivna komponenta zdrav-nikove empatije je vodila do boljše izmenjave informacij, čustvena komponenta pa je vodila do boljšega odnosa.
  • Boljša izmenjava informacij je vodila do porasta zaznavanja zdravnikove strokovnosti.
  • Pozitiven odnos zdravstvenega delavca je vodil do porasta medosebnega zaupanja.
  • Pacientovo zaznavanje strokovnosti je imelo enak učinek na ubogljivost kot na zaupanje.
  • Zadovoljstvo ni vodilo do večje ubogljivosti.

Na splošno pa se je pokazalo, da ima zdravnikova empatija vpliv tako na zaupanje kot na ubogljivost. Prav tako pa na oboje vpliva prepoznava zdravnikove strokovnosti s strani pacienta.

Avtorja predlagata, da bi treniranje empatičnih komunikacijskih sposobnosti izboljšali zadovoljstvo in tudi ubogljivost pacientov. Kar posledično izboljša zdravstveno stanje pacienta.

Zavedati se pomena razvoja empatije

Na žalost se v zdravstvenem poklicu pri osebju pogosto razvije sindrom izgorelosti, kar je res krivično. Poklic ima namreč v sebi lepo in bogato poslanstvo. Res pa je, da je izredno intenziven in da imajo zaposleni v zdravstvu pogosto občutek, da nikoli ne zmorejo narediti vsega, vedno še nekaj ostane, vedno bi lahko naredili še več, bili še bolj požrtvovalni in hitrejši. Medicinske sestre se pogosto počutijo, da pristnih povezav ne doživljajo dovolj pogosto (13). Pomemben razlog je v kompleksnem pritisku – pojem je bil prvič opisan leta 2007 in opisuje doživljanje medicinskih sester, ko domnevajo, da se od njih pričakuje več dodatnih sprotnih odgovor-nosti, medtem ko morajo opravljati že vse obstoječe poklicne dolžnosti v preveč zgoščenem času (17). Poleg tega prihaja do mnogih drobnih motenj prek komunikacijskih naprav. Vse to odteguje pozornost stran od pacienta. Težko se je fokusirati in resno poslušati pacienta ali sodelavce. Motnje povzročajo tudi manjšo uglašenost, ki pa sicer omogoča možnost, da se stvari dobro izidejo (16). Zanimivi so precej enotni izsledki raziskav, ki večinoma dokazujejo negativno povezanost med empatijo in izgorelostjo. Kar pomeni, da zdravstveni delavci, ki imajo bolj razvito sposobnost empatije, so z njimi pacienti bolj zadovoljni, zdravljenje je uspešnejše in celo manj zbolevajo za sindromom izgorelosti. Pa tudi, da tisti z nizko empatijo, večkrat zbolijo za izgorelostjo. Iz tega lahko izluščimo skupno točko in sicer, da je empatija osnovni ključ do lastnega zdravja in tudi do izboljšanja zdravja pacientov, ki so ti bili zaupani v oskrbo, v zdravljenje (37). A ne se kriviti – raje se naučimo boljše sposobnosti empatije in uglašenosti na drugega! Empatije se lahko naučimo (28). Sicer za to potrebujemo čas in zavestni proces, učimo pa se je lahko prek treningov, razvojnih možnost in skozi lastno iniciativo.

Na ravni sistema, se učinki pokažejo že v primeru, da smo na empatijo pozorni, da o njej govorimo (6). Da empatija ni pozabljeni ali samodejni vidik, ampak, da se jo zavestno trudimo razvijati in gojiti tako med sodelavci kot ob pacientih. Vzeti si čas za druge in nameniti jim pozornost je pomemben dejavnik pri krepitvi empatije. (6). Potrebno se je naučiti tehnike poslušanja (6), kar pomeni »slišati« tudi to, česar drugi ne izrazijo vedno eksplicitno, ter se zavedati pomena aktivnega poslušanja, ki omogoča kvalitetno vživljanje v posameznikovo izkušnjo in doživljanje.

Ljudje se v odnosih sporazumevamo celostno, ne le z besedami. Bolj ko se zmoremo uglasiti drug na drugega, bolje ga lahko začutimo in smo empatični.

Več ljudi v kolektivu, ko se bo odločilo za empatični pristop, manj veljave bodo imeli tisti, ki zmorejo biti manj empatični. Vsak pa je odgovoren le zase.

Različne so poti, ki nas pripeljejo do tega, da verjamemo, da bomo z več empatije tudi sami bolj umirjeni in srečni in se odločimo, da je naša služba prostor, kjer lahko tudi osebnostno rastemo.

Kako se torej naučiti te spretnosti ali celo umetnosti?

Umetnost prijaznosti, sočutja in učenje sposobnosti empatije se začne s sposobnostjo urjenja samozavedanja in čuječnosti (26). Ta področja zavedanja pomagajo pri krepitvi sočutja, povečajo sposobnost komuniciranja s pacienti.

Temeljne spretnosti za razvoj empatije so v čuječnosti, čustveni inteligentnosti in sočutju (9).

Najpomembnejša kvaliteta povezanosti je uglaševanje na druge z iskrenim zanimanjem in skrbjo.

Bistvo uglašenosti je v mikro-trenutkih (34). Izraznost sočutja, ki zmanjša in razbremeni trpljenje drugega, se na hitro zrcali v toplem pogledu po težkem pogovoru. Taki trenutki nam omogočajo, da se počutimo bolje, raziskave pa dokazujejo tudi, da se ti mikro-trenutki odražajo v doseganju pomembnih učinkov na ravni pacienta ali ekipe sodelavcev (16).

Biti pri stvari

Nevrobiološka znanost dokazuje, da možgani ohranijo plastičnost vse življenje (27), kar pomeni, da lahko sicer močno zasidrane mentalne modele, ki smo jih vzpostavili v odnosu s starši, pozneje v življenju spreminjamo oz. dograjujemo (27). Na ta način se umestimo in naredimo zavesten prostor za večjo povezanost, osredotočenost na drugega. Biti prisoten v danem trenutku omogoča, da lahko srečamo drugega (pacienta), se osredotočimo nanj, smo zavzeti, radovedni, pozorni. Čim bolj se moramo znebiti občutka prezasedenosti in včasih tudi zdolgočasenosti oz. občutka depresivnosti in brezvoljnosti. Rutina je nadloga! Vsakič, ko vstopimo v novo sobo, k novemu pacientu, se pred vrati za hip ustavimo, počakajmo, vdihnemo in gremo s svežimi pljuči in posodobljenimi možgani k novemu človeku. Tako zavestno ne prenašamo občutkov iz prejšnje sobe.

Poslušati zavzeto – biti radoveden

Pogosto se nam nehote zgodi, da imamo ob drugih že izoblikovana pričakovanja. Za empatične odnose pa je pomembna odprtost, radovednost. Je še en zavestni način da prinašamo sebe odprtega srca nasproti drugim brez obsojanja in predpostavk. To je spretnost, ki se je zlahka naučimo. Edino pacienti nam lahko resnično povedo o njih samih, o njihovem počutju, čustvih, bolečini, skrbeh … njihov doprinos je ključen za kvalitetno skrb (18). Bodi radoveden, kaj ti bo kdo povedal, kakšna je njegova zgodovina, ozadje. Niti ni nujno, da boste zgodbo slišali, bolj pomembno je, da se zavedate, da jo imajo. Zavedati se, da so edinstveni in s tem zavedanjem se to v odnosu čuti.

Sledenje

Skušajmo si priklicati v spomin, kako se počutimo, ko gledamo film in mu zavzeto sledimo ter kako močno nas moti, če nas kdo takrat prekinja. Podobno je pri pacientu. Pomembno si je vzeti čas in ga poslušati ter aktivno komentirati z empatičnimi zvoki, pogledom, mimiko ter s celotno neverbalno govorico telesa. Več namreč povejo, če se zanje zanimamo. To lahko vnesemo v nego in skrb, če je le možno, sicer pa se potrudimo z občutkom razložiti, da to ni možno. Ne pustimo pacienta brez odziva. To v odnosu pusti luknjo, kar ni dober občutek. Ni pretoka čustev. Blokada je vedno ovira.

Zadržati (holding)

Ko imamo v skrbi dojenčka, je naraven odziv na njegovo stisko, da ga objamemo. Ko delamo z odraslimi, so prav tako pogosto jezni, godrnjavi. Zavedajmo se, da je to pogosto odziv, ko je človek preveč pod stresom, poln nemoči, obupa in skrbi. Če le zmoremo, se tega spomnimo in skušajmo to nasloviti v psihološkem smislu. Osebo namreč lahko začutimo, kaj se skriva pod temi površinskimi čustvenimi izrazi. Škoda je, da prevzamemo njihovo jezo in naveličanost. S sočutno prisotnostjo namreč zmanjšamo njihovo trpljenje. (24)

Zaključek

Pomen razvijanja sposobnosti čustvenega stika s pacienti, empatičnega odnosa je predvsem v tem, da se v takem odnosu pacienti počutijo sprejete, zaželjene, spoštovane in opažene. To so pomembni vidiki odnosov, ki so podlaga občutku varnosti in sproščenosti ob zdravstvenem osebju. Pacienti se v takih odnosih zmorejo sami bolj razkriti, kar omogoča kvalitetno svetovanje ali zdravljenje. To je optimalen način, ki spodbuja proces opolnomočenja pri pacientih in mladih starših, da lahko kljub težavam ob zdravstvenem osebju razvijajo suverenost pri rokovanju z dojenčkom, malčkom in drugimi družinskimi člani. Seveda pa tudi osebje potrebuje popolnoma enake mehanizme v zdravstvenem sistemu: posluh in možnost razvoja na področju osebnosti in odnosov.

Odnosi in posamezniki v njih se razvijajo le, če si tega sami prostovoljno in zavestno želijo. Potem ob posluhu drugih to tudi zmorejo. Pri razvoju odnosov v smeri sočutja in varnosti ter zdravih razmejitev, imata zagotovo korist obe strani.

Empatičen odnos osebja do staršev je pomemben tako za osebje kot tudi za starše in njihov proces vzpostavljanja in ohranjanja dojenja ter skrbi za dojenčka in malčka. Starši, ki so v svoji stiski slišani in sprejeti in jim zdravstveno osebje pomaga tako z empatičnim pristopom kot s konkretnimi nasveti, bodo od teh nasvetov dobili več. Bolj bodo zaupali osebju in sebi, da zmorejo dojiti in se v miru posvetiti otročku. Osebje lahko na ta način dragoceno pripomore k opolnomočenju staršev v njihovem ravnanju z otrokom in tako dopolnjuje mozaik življenja posameznika v toplih barvah.

Literatura

  1. Bowbly, J. Attachment and Loss. London: Pimlico; 1969.
  2. Bowlby, J. A secure base. New York: Brunner–Routledge; 2003.
  3. Cohen, Baron; pridobljeno iz: https://www.newscientist.com/article /dn3676-einstein-and-newton-showed-signs-of-autism/, vzeto 31.7.2019);
  4. Dinkins, C. Ethics: Beyond Patient Care: Practicing Empathy in the Workplace” The Online Journal of Issues in Nursing 2011; 10(16) 2.
  5. Fonagy P, Steele M, Howard M, Higgit CA. The capacity for understanding mentalstates: Thereflectiveself in parent and child and its significance for security of attachment. Infant MentalHealthJournal; 1991; 12, 201–218.
  6. Gentry, W., Weber, T.J., Golnaz, S. Empathy in the Workplace; A tool for Effective Leadership. Society of Industrial Organizational Psychology Conference, New York; 2007.
  7. Gerhardt, S. Why love matters: How affection shapes a baby’ s brain. New York: Brunner–Routledge; 2004.
  8. Gilbert, M. Take this job and love it. New York: Daybreak books; 1998.
  9. Hilbert, M.L., Lopez, P. The World’s Technological Capacity to Store Communicate and Compute Information. Science 2011; 332(6025), 60-65.
  10. Hodges, Sara D. in Klein, Kristi J.K. Regulating the costs of empathy: the price of being human. Journal of Socio-Economics 2001; 30, 437–452.
  11. Hojat M, Gonella J, Nasca T, Mangione S, Vergare M, Magee M. Physican empathy: Definition, components, measurement, and realtionship to gender and specialty. American Journal of Psychiatry 2002; 159, 1563-9.
  12. Iowa, V.M. vzeto iz: https://www.businessolver.com/who-we-are/news/businessolver-finds-workplaces-still-lack-empathy#gref
  13. Kanov, J. M., Maitlis, S.S.; Worline, M. C., Dutton, J. E., Frost, P. et al. Compassion in organizational life. American Behavioral Scientist 2007; 47(6), 808-827.
  14. Kim, S. S., Kaplowitz, S., Johnston, M. V. The effects of Physician Empathy on Patient Satisfaction and Compliance. Evaluation and Health professions 2004; 27: 3, 237-251.
  15. Kompan Erzar, K. in Poljanec, A. Rahločutnost do otrok. Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. 2009.
  16. Koloroutis, M. Relationship-Based Care: A Model for Transforming Practice. Creative Health Care Management, Minneapolis. 2004.
  17. Krichbaum, K., Diemert, C., Jacox, L., Jones, A., Koenig, P. et al. Complexity compression: nurses under fire. Nurse Forum 2007; 42(2), 86-94.
  18. Leiberman, M. Social: Why our brains are wired to connect. New York: Crown. 2013.
  19. Lewis, T. vzeto iz: The Neuroscience of Empathy. https://www.youtube.com/watch?v=1-T2GsG0l1E
  20. Mercer, S. W., Watt, G.C.M., Reilly, D.. Empathy is important for Enablement. British Medical Journal 2001; 322, 865.
  21. Michie, S. Education: Causes and management of stress at work. Occupational and Environmental Medicine 2002; 59(1), 67-72.
  22. Morse JM, Anderson G., Bottorff JL., Yonge O., O’Brien B., Solberg SM., McIlveen KH. Exploring empathy: a conceptual fit for nursing practice? Nurse 1992; 24(4), 273–280.
  23. Poljanec, A., in Simonič, B.. Starševstvo za tretje tisočletje v luči teorije navezanosti. Socialno delo 2008;
  24. Press Ganey. The Rising Tide Measure: Comunication with Nurses. Press Ganey:USA. 2013.
  25. Rizzolatti G. in Arbib, M. Language within our grasp. Trends Neuroscience 1998; 21, 188–194.
  26. Rosenweig, S., Reibel, D.K., Greeson, J.M., Brainard, G.C., Hojat, M. Mindfulness-based stress reduction lowers psychological distress in medical students. Teach Learn Med 2003; 15:88-92.
  27. Schore, A. N. Affect regulation and the origin of the self. New Yersey: Lawrence Erlbaum. 1994.
  28. Shapiro, J. How do physicians teach empathy in the primary care setting? Academic medicine 2002; 77, 323-328.
  29. Siegel, D., Hartzell, M. (ur.) Parenting from the Inside Out. New York: Penguin Group. 2003.
  30. Simonič, B. Empatija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. 2010.
  31. Singh, P. Emploiyees Use of Empathy To Improve Their Job Behaviour. Neslon Mandela University 2014; 13.
  32. Stein, E. On the Problem of Empathy. Washington: ICS Publications. 1989.
  33. Stern, D. N. The interpersonal world of the infant. New York: Basic Books. 1985.
  34. Stern, D.N. The Present Moment in Psychotherapy and everyday Life. New York: W. W. Norton & Company. 2004.
  35. Yan, Y. The Impact of Trust, Interaction, and Empathy in Doctor-Patient Relatrionship on Patient Satisfaction. Journal Nurse Health Studies 2017; 2:2.
  36. Zaki, J. in Ochsner, K. The neuroscience of empathy. Nature Neuroscience 2012; 15:675-679.
  37. Wilkinson, H. , Whittington, R., Perry, L. Eamesa, C. Examining the relationship between burnout and empathy in healthcare professionals: A systemic review: HBurnout Research 2017; 6: 18-29.
  38. Žefran Drole M. Kako mleko pride iz dojke do otroka – anatomija, fiziologija laktacija. Spodbujanje in podpora dojenju, Modularni tečaj za osebje zdravstvenih ustanov. Ljubljana: Nacionalni odbor Unicefa Slovenija za spodbujanje dojenja 2016; 31-36.

Avtor:

doc. dr.
Andreja Poljanec
univ. dipl. psih., spec. zakonske in družinske terapije

Vam je objava všeč? Delite jo s prijatelji:

Share on facebook
Share on twitter
Share on pinterest
Share on email

Preberite še

Vloga medicinske sestre v patronažnem varstvu pri spodbujanju dojenja
Vloga medicinske sestre v patronažnem varstvu pri spodbujanju dojenja
Posvečena ura: slepa randomizirana raziskava
Posvečena ura: slepa randomizirana raziskava
Galaktagogi – snovi, ki vzpodbujajo laktacijo
Galaktagogi – snovi, ki vzpodbujajo laktacijo
Preberi več

O uspešnem dojenju za dobro zdravje

Strokovni članek avtorice mag. Andreje Krajnc, višje medicinske sestre. Članek je napisan na temo vloge...
Strokovni članek avtorice prim. Andreje Tekauc Golob. Članek je napisan na temo prve ure izven...
Strokovni članek avtorice Marjete Rak Namestnik, ki je magistrica farmacije, specialistka lekarniške farmacije. Članek je...
Strokovni članek avtorja doc. dr. Evgena Benedika. Članek je napisan na temo bioaktivnih snovi (hormonov)...
To spletno mesto uporablja piškotke

Piškotke uporabljamo, da bi izboljšali uporabniško izkušnjo. Z uporabo spletnega mesta soglašate, da jih lahko uporabljamo. Več informacij.