Učenje zdravih prehranskih vzorcev pri dojenčku in malčku

Strokovni članek avtorice Valentine Stefanove Kralj. V članku je opisano učenje zdravih prehranskih vzorcev pri dojenčku in malčku.

Izvleček

Dojenčki so v celoti odvisni od staršev, njihove skrbi in podpore. Prehranske navade staršev so tako ključni dejavnik družinskega okolja, v katerem se dojenčki in malčki učijo o hrani in hranjenju. V prispevku bomo predstavili, kako na razvoj otrokovega prehranskega vedenja vplivajo proces seznanjanja s hrano, asociativno učenje, učenje z opazovanjem in odzivno hranjenje. Ob koncu bomo podali priporočila staršem za odzivno hranjenje otrok v najzgodnejšem obdobju.

Ključne besede: odzivno hranjenje, učenje hranjenja, razvoj prehranskih navad, priporočila za hranjenje dojenčkov in malčkov

Uvod

Zgodnji prehranski vzorci otroka spremljajo tudi kasneje v otroštvu in mladostništvu, zato je pomembno razumeti, kako se preference po okusih in živilih oblikujejo v najzgodnejšem obdobju (1). Nosečnost in prvi dve leti otrokovega življenja predstavljajo ‘okno’ za učenje zdravega prehranjevanja, ki med drugim ščiti pred tveganjem za razvoj debelosti. To občutljivo obdobje je temelj za razvoj prehranskih preferenc skozi celo življenje. Na razvoj otrokovega prehranskega vedenja v kontekstu sodobnega prehranskega okolja pomembno vplivajo različni vidiki učenja, tako procesi seznanjanja s hrano kot asociativno učenje, učenje z opazovanjem in odzivno hranjenje (2). V nadaljevanju bomo predstavili, kako dojenčkove in malčkove izkušnje in učenje znotraj prehranskega odnosa starš-otrok oblikujejo razvoj otrokovega prehranskega vedenja.

Seznanjanje s hrano

Ljudje z izkušanjem spoznavamo stvari. Seznanjanje je preprost način učenja, pri katerem se seznanjamo z novimi objekti, ljudmi, dejavnostmi in njihovimi posledicami. Kar nam postane poznano, nam lahko postane tudi všeč, medtem ko se neznanemu običajno raje izognemo (2, 3). Sistematična pregledna študija člankov na temo povečevanja preference za zelenjavo kaže, da ponavljajoče izpostavljanje eni vrsti ali raznoliki zelenjavi povečuje verjetnost, da bo otroku zelenjava všeč in jo bo jedel (4). Tako bo z večkratnim ponujanjem novega živila otroku to postalo že poznano in s tem tudi hitreje sprejeto oz. všečno. Seznanitev je nujna za razvoj preferenc do novih živil (5, 6). Če ima otrok v najzgodnejšem življenjskem obdobju pogoste izkušnje z zdravimi živili, bo tudi kasneje lažje sprejemal bolj zdrave odločitve kljub izobilju in dostopnosti energetsko bogate in manj zdrave hrane (3).

Asociativno učenje

Hranjenje je pri ljudeh družabna priložnost. Asociacije s čustvenimi podtoni socialnih interakcij med hranjenjem, tako pozitivnimi kot negativnimi, lahko vplivajo na preference za posamezna živila. Pri otrocih se preferenca po določenih živilih poveča, ko so ponujeni ali kot nagrada ali pa skupaj s pozitivno pozornostjo odraslega (4, vii).

Asociativno učenje s povezovanjem dveh okusov oz. živil (flavor-flavor learning), t.j. npr. zelenjave, ki je otrok ne mara in omake, ki jo ima rad, povečuje možnost, da bo otrok poskusil hrano, ki je še ne pozna oz. je ne mara. S tem se bo lahko odvijal proces seznanitve z živilom, ki vodi v razvoj preference do novega živila (5). V primerih, ko otrok zavrača pokušanje novega živila, mu ga lahko ponudimo poleg živila, ki ga je že sprejel in mu je všeč. S tem povečamo verjetnost, da bo novo živilo poskusil in ga po principu asociacije s prijetnim tudi vzljubil.

Učenje z opazovanjem

Socialni vpliv je še eno od močnih orodij za spodbujanje okušanja, preference in zaužitja živil. Vpliva tudi na zelo majhne otroke (14 do 20 mesecev). Če bo malček videl, kako starš uživa v živilu, je bolj verjetno, da ga bo tudi sam poskusil kot pa če je ponujen le njemu (5). Campbell s sodelavci (8) poudarja pomen vpliva starša, ki je pri hranjenju model za otroka. Učenje po modelu je bilo pomembno pozitivno povezano z uživanjem zelenjave. Pogosteje, ko so otroci večerjali skupaj s starši, pogosteje so jedli zelenjavo. Tudi Silva s sodelavci(9) poudarja pomen skupnih družinskih obrokov že ob koncu prvega leta starosti in, ko je otrok že dovolj zrel, tudi uživanje enake družinske hrane. Je pa vzdrževanje takšnih navad v današnjem tempu življenja za družine izziv.

Odzivno hranjenje

Odzivno starševstvo je koncept, po katerem starš ustrezno interpretira dojenčkova vedenja, se odziva z veliko mero topline in naklonjenosti ter ga vzgaja s pohvalami (10, 11). Ključna dimenzija odzivnega starševstva je odzivno hranjenje, ki je proces vzajemnosti med otrokom in staršem med procesom hranjenja. Temelji na treh stopnjah: a) otrok potrebo po hrani sporoča z gibi, obrazno mimiko ali glasovi; b) starš prepozna sporočila in se hitro odzove na način, ki je čustveno podporen in primeren otrokovemu razvojnemu obdobju; c) otrok doživi pričakovan odgovor na svoja sporočila (12). Odzivno starševstvo ne pomeni nujno ugoditve otrokovi zahtevi, kar je lahko neustrezno, ampak predvsem prepoznavanje otrokove zahteve oz. potrebe (13). Odzivno hranjenje je nujno za razvoj zdravih prehranskih navad z začetkom že v najzgodnejšem obdobju.

Sklepi – priporočila

V skladu z zgoraj navedenimi principi so avtorji oblikovali pravila odzivnega hranjenja, ki jih priporočajo staršem otrok v najzgodnejšem obdobju (9, 13, 14). Okolje v katerem poteka hranjenje, naj bo prijetno in s čim manj motečih dejavnikov kot so npr. televizija, telefon, igrače… Dojenčka naj starši hranijo neposredno, malčku pa naj pomagajo pri samostojnem hranjenju. Otroku naj omogočijo kontakt s hrano in možnost, da se uči hraniti sam. Starši naj otroka pri hranjenju spodbujajo, vendar ne silijo, svojo podporo pa lahko izražajo z nasmehom, vzpostavljanjem očesnega kontakta in spodbudnimi besedami. Hrana naj bo zdrava, okusna in primerna otrokovi razvojni stopnji. Če otrok pogosto zavrača hrano, naj starši eksperimentirajo z različnimi kombinacijami živil, z različnimi okusi, teksturo in izgledom. Starši naj bodo pozorni na otrokove znake o lakoti in sitosti in se nanje odzovejo hitro, na čustveno podporen način in primerno razvojni stopnji otroka. Čas hranjenja naj bo obdobje učenja in ljubezni. Starši naj otroka hranijo umirjeno in potrpežljivo, se z njim pogovarjajo, pohvalijo naj vsak otrokov uspeh in napredek, pa tudi izkazan trud.

Literatura

1. Mennella JA, Reiter AR, Daniels LM. Vegetable and Fruit Acceptance during Infancy: Impact of Ontogeny, Genetics, and Early Experiences. Adv Nutr. 2016;7(1):211S-219S.
2. Birch LL & Doub AE. Learning to eat: Birth to age 2 y. Am J Clin Nutr. 2014;99(3). https://doi.org/10.3945/ajcn.113.069047
3. Birch LL & Anzman SL. Learning to Eat in an Obesogenic Environment: A Developmental Systems Perspective on Childhood Obesity. Child Development Perspectives 2010; 4(2), 138–143. https://doi.org/10.1111/j.1750-8606.2010.00132.x
4. Appleton KM, Hemingway A, Rajska J & Hartwell H. Repeated exposure and conditioning strategies for increasing vegetable liking and intake: systematic review and meta-analyses of the published literature. The American Journal of Clinical Nutrition 2018; 108(4), 842–856. https://doi.org/10.1093/ajcn/nqy143
5. Birch LL. Learning to Eat: Behavioral and Psychological Aspects. Nestle Nutrition Institute Workshop Series 2016; 85, 125–134. https://doi.org/10.1159/000439503
6. Savage JS, Fisher JO & Birch LL. Parental influence on eating behavior: Conception to adolescence. Journal of Law, Medicine and Ethics 2007;35(1), 22–34. https://doi.org/10.1111/j.1748-720X.2007.00111.x
7. Birch LL, Zimmerman SI & Hind H. The Influence of Social-Affective Context on the Formation of Children’s Food Preferences. Child Development 1980;51(3), 856. https://doi.org/10.2307/1129474
8. Campbell KJ, Crawford DA & Ball K. Family food environment and dietary behaviors likely to promote fatness in 5-6 year-old children. International Journal of Obesity 2006;30(8), 1272–1280. https://doi.org/10.1038/sj.ijo.0803266
9. Silva GAP, Costa KAO & Giugliani ERJ. Infant feeding: beyond the nutritional aspects. Jornal de Pediatria 2016;92(3), S2–S7. https://doi.org/10.1016/j.jped.2016.02.006
10. Landry SH, Smith KE & Swank PR. Responsive parenting: Establishing early foundations for social, communication, and independent problem-solving skills. Developmental Psychology 2006;42(4), 627–642. https://doi.org/10.1037/0012-1649.42.4.627
11. Landry SH, Smith KE, Swank PR & Guttentag C. A Responsive Parenting Intervention: The Optimal Timing Across Early Childhood for Impacting Maternal Behaviors and Child Outcomes. Developmental Psychology 2008;44(5), 1335–1353. https://doi.org/10.1037/a0013030
12. Pérez-Escamilla R, Segura-Pérez S & Lott M. Feeding Guidelines for Infants and Young Toddlers: A Responsive Parenting Approach. Nutrition Today 2017;52(5), 223–231. https://doi.org/10.1097/NT.0000000000000234
13. Black MM & Aboud FE. Responsive Feeding Is Embedded in a Theoretical Framework of Responsive Parenting. The Journal of Nutrition 2011;141(3), 490–494. https://doi.org/10.3945/jn.110.129973
14. World Health Organization. Complementary feeding. Infant andyoung child feeding. Model chapter for textbooks for medical students and allied health professionals. Geneva: WHO; 2009.p. 19-28.

Predlog za citiranje

Kralj V. Učenje zdravih prehranskih vzorcev pri dojenčku in malčku = Formation of healthy eating habits in infants and toddlers. In: Tekauc Golob A, editor. Podprimo dojenje za zdravje planeta : zbornik prispevkov / 11. mednarodni simpozij o dojenju in laktaciji, Ljubljana, 9. oktober 2020. Ljubljana: Slovenska fundacija za UNICEF; 2020. p. 53–57.