Strokovni članek avtorice Valentine Stefanove Kralj. V članku je opisano učenje zdravih prehranskih vzorcev pri dojenčku in malčku.
Izvleček
Dojenčki so v celoti odvisni od staršev, njihove skrbi in podpore. Prehranske navade staršev so tako ključni dejavnik družinskega okolja, v katerem se dojenčki in malčki učijo o hrani in hranjenju. V prispevku bomo predstavili, kako na razvoj otrokovega prehranskega vedenja vplivajo proces seznanjanja s hrano, asociativno učenje, učenje z opazovanjem in odzivno hranjenje. Ob koncu bomo podali priporočila staršem za odzivno hranjenje otrok v najzgodnejšem obdobju.
Ključne besede: odzivno hranjenje, učenje hranjenja, razvoj prehranskih navad, priporočila za hranjenje dojenčkov in malčkov
Uvod
Zgodnji prehranski vzorci otroka spremljajo tudi kasneje v otroštvu in mladostništvu, zato je pomembno razumeti, kako se preference po okusih in živilih oblikujejo v najzgodnejšem obdobju (1). Nosečnost in prvi dve leti otrokovega življenja predstavljajo ‘okno’ za učenje zdravega prehranjevanja, ki med drugim ščiti pred tveganjem za razvoj debelosti. To občutljivo obdobje je temelj za razvoj prehranskih preferenc skozi celo življenje. Na razvoj otrokovega prehranskega vedenja v kontekstu sodobnega prehranskega okolja pomembno vplivajo različni vidiki učenja, tako procesi seznanjanja s hrano kot asociativno učenje, učenje z opazovanjem in odzivno hranjenje (2). V nadaljevanju bomo predstavili, kako dojenčkove in malčkove izkušnje in učenje znotraj prehranskega odnosa starš-otrok oblikujejo razvoj otrokovega prehranskega vedenja.
Seznanjanje s hrano
Ljudje z izkušanjem spoznavamo stvari. Seznanjanje je preprost način učenja, pri katerem se seznanjamo z novimi objekti, ljudmi, dejavnostmi in njihovimi posledicami. Kar nam postane poznano, nam lahko postane tudi všeč, medtem ko se neznanemu običajno raje izognemo (2, 3). Sistematična pregledna študija člankov na temo povečevanja preference za zelenjavo kaže, da ponavljajoče izpostavljanje eni vrsti ali raznoliki zelenjavi povečuje verjetnost, da bo otroku zelenjava všeč in jo bo jedel (4). Tako bo z večkratnim ponujanjem novega živila otroku to postalo že poznano in s tem tudi hitreje sprejeto oz. všečno. Seznanitev je nujna za razvoj preferenc do novih živil (5, 6). Če ima otrok v najzgodnejšem življenjskem obdobju pogoste izkušnje z zdravimi živili, bo tudi kasneje lažje sprejemal bolj zdrave odločitve kljub izobilju in dostopnosti energetsko bogate in manj zdrave hrane (3).
Asociativno učenje
Hranjenje je pri ljudeh družabna priložnost. Asociacije s čustvenimi podtoni socialnih interakcij med hranjenjem, tako pozitivnimi kot negativnimi, lahko vplivajo na preference za posamezna živila. Pri otrocih se preferenca po določenih živilih poveča, ko so ponujeni ali kot nagrada ali pa skupaj s pozitivno pozornostjo odraslega (4, vii).
Asociativno učenje s povezovanjem dveh okusov oz. živil (flavor-flavor learning), t.j. npr. zelenjave, ki je otrok ne mara in omake, ki jo ima rad, povečuje možnost, da bo otrok poskusil hrano, ki je še ne pozna oz. je ne mara. S tem se bo lahko odvijal proces seznanitve z živilom, ki vodi v razvoj preference do novega živila (5). V primerih, ko otrok zavrača pokušanje novega živila, mu ga lahko ponudimo poleg živila, ki ga je že sprejel in mu je všeč. S tem povečamo verjetnost, da bo novo živilo poskusil in ga po principu asociacije s prijetnim tudi vzljubil.
Učenje z opazovanjem
Socialni vpliv je še eno od močnih orodij za spodbujanje okušanja, preference in zaužitja živil. Vpliva tudi na zelo majhne otroke (14 do 20 mesecev). Če bo malček videl, kako starš uživa v živilu, je bolj verjetno, da ga bo tudi sam poskusil kot pa če je ponujen le njemu (5). Campbell s sodelavci (8) poudarja pomen vpliva starša, ki je pri hranjenju model za otroka. Učenje po modelu je bilo pomembno pozitivno povezano z uživanjem zelenjave. Pogosteje, ko so otroci večerjali skupaj s starši, pogosteje so jedli zelenjavo. Tudi Silva s sodelavci(9) poudarja pomen skupnih družinskih obrokov že ob koncu prvega leta starosti in, ko je otrok že dovolj zrel, tudi uživanje enake družinske hrane. Je pa vzdrževanje takšnih navad v današnjem tempu življenja za družine izziv.
Odzivno hranjenje
Odzivno starševstvo je koncept, po katerem starš ustrezno interpretira dojenčkova vedenja, se odziva z veliko mero topline in naklonjenosti ter ga vzgaja s pohvalami (10, 11). Ključna dimenzija odzivnega starševstva je odzivno hranjenje, ki je proces vzajemnosti med otrokom in staršem med procesom hranjenja. Temelji na treh stopnjah: a) otrok potrebo po hrani sporoča z gibi, obrazno mimiko ali glasovi; b) starš prepozna sporočila in se hitro odzove na način, ki je čustveno podporen in primeren otrokovemu razvojnemu obdobju; c) otrok doživi pričakovan odgovor na svoja sporočila (12). Odzivno starševstvo ne pomeni nujno ugoditve otrokovi zahtevi, kar je lahko neustrezno, ampak predvsem prepoznavanje otrokove zahteve oz. potrebe (13). Odzivno hranjenje je nujno za razvoj zdravih prehranskih navad z začetkom že v najzgodnejšem obdobju.
Sklepi – priporočila
V skladu z zgoraj navedenimi principi so avtorji oblikovali pravila odzivnega hranjenja, ki jih priporočajo staršem otrok v najzgodnejšem obdobju (9, 13, 14). Okolje v katerem poteka hranjenje, naj bo prijetno in s čim manj motečih dejavnikov kot so npr. televizija, telefon, igrače… Dojenčka naj starši hranijo neposredno, malčku pa naj pomagajo pri samostojnem hranjenju. Otroku naj omogočijo kontakt s hrano in možnost, da se uči hraniti sam. Starši naj otroka pri hranjenju spodbujajo, vendar ne silijo, svojo podporo pa lahko izražajo z nasmehom, vzpostavljanjem očesnega kontakta in spodbudnimi besedami. Hrana naj bo zdrava, okusna in primerna otrokovi razvojni stopnji. Če otrok pogosto zavrača hrano, naj starši eksperimentirajo z različnimi kombinacijami živil, z različnimi okusi, teksturo in izgledom. Starši naj bodo pozorni na otrokove znake o lakoti in sitosti in se nanje odzovejo hitro, na čustveno podporen način in primerno razvojni stopnji otroka. Čas hranjenja naj bo obdobje učenja in ljubezni. Starši naj otroka hranijo umirjeno in potrpežljivo, se z njim pogovarjajo, pohvalijo naj vsak otrokov uspeh in napredek, pa tudi izkazan trud.