Krščevanje otrok in preganjanje čarovništva v 17. stoletju
Babištvo se je na našem ozemlju oziroma ozemlju Avstro-Ogrske začelo omenjati okrog leta 1630, pove sogovornica. Umrljivost otrok je bila velika, zato so babice s strani Rimskokatoliške cerkve dobile nalogo, da slabotne otroke čim prej po rojstvu krstijo. »Ker se jih je veliko rodilo v slabi kondiciji zaradi dolgo trajajočega poroda, so žal velikokrat umrli že v prvem dnevu po rojstvu in jih v tem času niso mogli nesti v cerkev h krstu,« pove gospa Gordana.
V tistem obdobju so večino porodov vodile babice, ki so se tega same priučile. Izšolane babice so tako mnogokrat poklicali, da so prišle presodit njihove postopke še zlasti zato, ker je bilo v tem obdobju zelo razširjeno “mazaštvo”. Babice so bile mnogokrat obtožene tudi zaradi čarovništva. »Če je izkušena ženska oziroma babica vodila porod z dobrimi nameni, z vsem svojim znanjem in podporo materi, pa se je zgodilo, da je bil otrok prezgodaj rojen ali da je umrl zaradi infekcije ali drugih težav, na katere ni mogla vplivati, so jo obtožili, da je ona kriva in jo žal tudi obsodili na smrt na grmadi. In ni bilo malo takih babic, ki so bile označene za čarovnice zaradi zapletov ob porodu.«
Leta 1753 je bila na Slovenskem ustanovljena prva šola, leta 1789 prva porodnišnica
Leta 1753 je cesarica Marija Terezija, zaradi velike umrljivosti žensk in otrok na tem območju, ustanovila šolo za babice. Kasneje so odprli ti šoli tudi v Celovcu in Trstu, a prva je bila odprta v Ljubljani. V sklopu šolanja so ženske pri zdravnikih prejemale znanje iz teorije, prakso pa so opravljale na terenu, saj takrat še ni bilo porodnišnic. Gospa Gordana pove, da je bilo »nekaj časa zaželeno, da bi te ženske imele tudi svojega otroka, da bi stroko bolje razumele. Kar je bilo dobro za samohranilke, saj so na ta način lahko zaslužile nekaj denarja. Sicer to nikoli ni bil toliko plačan poklic, da bi lahko dobro živeli od njega, je pa dohodek prišel prav.«
Leta 1789 naj bi bila ustanovljena prva porodnišnica na našem območju. Ta je stala na mestu nasproti današnjega Filipovega dvorca ob Tromostovju in »se je imenovala porodnišnica in najdišnica. Najdišnica zato, ker so veliko novorojenčkov in majhnih otrok našli zapuščenih, na ulici in drugod, in so jih prinesli tja.« Tudi praktično usposabljanje se je s terena premaknilo v porodnišnico, ki je kmalu postala premajhna za vse potrebe. Prostor za novo in večjo porodnišnico se je našel na mestu, kjer danes stoji Marxsov park. »Ta je imela večjo sobo za porode, imela je že 4 postelje za patološko nosečnost, imela je 14 postelj za poporodno obdobje. Imenovala se je Frauenklinik in imela takrat celo 2 razreda babiške šole,« pove gospa Gordana.
Potres v Ljubljani in novi prostori
Tako je delo teklo vse do leta 1895, ko je bil v Ljubljani potres in se je stavba v celoti porušila. Ginekologija in porodništvo sta se po enem letu delovanja v začasnih prostorih preselila v Paviljon 3 na Zaloški cesti. Vendar je bila tudi tu prostorska stiska velika, navkljub prizidku, zato je bila leta 1921 kupljena stara porodnišnica. Po prenovi je začela obratovati 23. januarja 1923 in tako letos obeležujemo 100. obletnico delovanja Bolnice za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani. Skupaj s porodnišnico sta se preselila tudi babiška šola in internat za učenke. Zanj se je našel prostor v zgornjem nadstropju oziroma na podstrešju. »Jaz sem še delala s kolegicami, ki so bile v tem internatu, ko so se šolale. Povedale so, da so jih ponoči včasih poklicali, da so lahko pristopile in videle posege, ki so bili redko na programu,« se spominja Gordana Njenjić.
Izobraževanje babic je potekalo tudi med obema svetovnima vojnama, pri čemer so število vpisnih mest v šolo prilagajali kadrovskim potrebam. Prav tako je ves ta čas delovala porodnišnica. Po 2. svetovni vojni je vedno več žensk rojevalo v porodnišnici in tam so ostale tudi po 9 do 14 dni, kot nam pove sogovornica. Ko so si opomogle, jih je namreč čakala pot nazaj domov. Takrat v večini primerov le z avtobusom ali vlakom.
Spremembe od 2. svetovne vojne do danes
Leta 1950 se je začele gradnja nove stavbe na vrtovih za staro porodnišnico, namenjene babiški šoli in internatu za učenke v prvem nadstropju. »Vse vpisane učenke so povabili na pomoč pri gradnji, da bodo lahko potem tudi obiskovale šolo. Res so prišle in pomagale, da so zgradili to hišo,« pove gospa Gordana. Doda, da je tam potem za bivajoče učenke veljal strog režim in da so večino del v hiši (razen kuhanja) opravljale same. »Ena od učenk je bila dežurna in je ves čas nosila belo haljo. To je pomenilo, da je bila tisti teden opravičena spraševanja. Je pa imela veliko odgovornosti, da je bilo vse v hiši dobro narejeno.« Sogovornica se tega spominja iz pripovedovanja starejših kolegic.
Leta 1962 se je izobraževanje babic podaljšalo z 2 na 4 leta. Babiška šola je delovala do leta 1984, ko so se njena vrata začasno zaprla. Sledila je prekinitev izobraževanja vse do leta 1996, ko je bila vpisana prva generacija bodočih diplomiranih babic na Visoki zdravstveni šoli. Danes dodiplomski študij babištva traja 3 leta, sogovornica pa si želi, da bi tudi babice imele možnost nadgrajevati svoje znanje na magistrskem študiju, kar v Sloveniji še ni mogoče – zato pogosto odhajajo v tujino.
So se pa zgodile tudi pozitivne spremembe. Do leta 1996 se na študij babištva niso mogli vpisovati fantje, ker jim izobraževanje v tej smeri ni bilo dovoljeno. »Od takrat dalje pa imamo diplomirano babico in diplomiranega babičarja. Sedaj jih kar nekaj dela v praksi. V porodnih sobah v Ljubljani, v Mariboru in v Trbovljah, pri nedonošenčkih, celo na reševalni postaji so diplomirani babičarji. In še nekaj se jih izobražuje,« optimistično zaključuje gospa Gordana.
Z gospo Gordano Njenjić smo se pogovarjali tudi o pomenu in prednostih dojenja za zdravje otrok in mater ter o aktivnostih za promocijo dojenja. Vabljeni k branju.
